Ne morem trditi, da se v Brumnovih delih vidi neka »japonska estetika«. Ne samo, da bi bila tovrstna klišejska oznaka za umetnika iz kulturološkega vidika verjetno nesprejemljiva, temveč tudi zato, ker se mi zdi, da si želi pokazati istost in ne različnosti med neprestižnimi elementi mestne arhitekture v različnih kulturnih okoljih, kakor tudi istost delovnih pogojev, v katere so vpeti ljudje iz povsem različnih krajev. Zelo tenkočutna raziskava uniformiranosti delovnega okolja je na primer serija treh fotografij Pripomočki, ki prikazuje pripomočke za čiščenje hodnikov študentskih domov v različnih evropskih mestih, kjer je avtor živel, v Essnu, Pragi in Ljubljani. Upodobljeni čistilni kompleti z vedrom, metlo in preostalim orodjem ne prikazujejo zgolj hladnega institucionalnega okolja, temveč tudi povsem nesmiselne lastnosti teh objektov. Čemu so vsa čistilna vedra istega odtenka modre ali rdeče? Pri tem ne gre za nikakršno funkcionalnost, temveč za arbitrarnost in nesmiselnost odločitev, ki naj bi delovale v polju logičnosti in uporabnosti.
Fotografov pogled je venomer uprt v javni prostor, bodisi v industrijske objekte bodisi v interjer v uradniških prostorih. Čeprav umetnik nikoli ne govori izrecno o delavstvu, je večina njegovih serij prikaz ureditev delovnega okolja, kot bi želel razkriti nesmiselnost človeškega delovanja in prizadevanja, da bi delovali v (arhitekturnih) mehanizmih. Neme kritike diktature informacijskega birokratskega aparata sta še posebej seriji Pripomočki ter Javni prostori/Rože/Praga, v kateri prikazuje različne fikuse, ki »krasijo« pisarne, da bi jih napravili žive, čeprav dejansko prej opominjajo na njihovo oddaljenost od življenja, narave ali prijetnega bivanja. V teh pisarniških fikusih je možno prepoznati označevalec za statičnost birokratskega aparata.
V nasprotju s predhodnimi serijami, v katerih se je največ ukvarjal z »mrtvo naravo« v mestih, je v zadnjem času začel beležiti serijo Music, v kateri prikazuje portrete glasbenic in glasbenikov na odru in druge detajle s koncertov. V motivnem smislu je ta serija drugačna od predhodnih, čeprav je ljudi upodabljal že v seriji Sejem in raznih samostojnih portretih, kot so na primer portreti butoh plesalcev Torifune butoh sha na ljubljanskih ulicah ali portreti kolegov na Japonskem, v formalnem smislu pa gre pri seriji Music tudi za umetnikovo afiniteto do snemanja v nočnih snemalnih pogojih.
