Projektni prostor Aksiome do 20. februarja gosti instalacijo francoskega digitalnega ustvarjalca Nicolasa Maigreta pod naslovom Piratski film (The Pirate Cinema), ki po treh velikih ekranih omogoča spremljanje vsebin, ki se sočasno pretakajo na osebne računalnike uporabnikov spleta prek protokola bittorrent. Avtor projekta pravi, da ga je k tovrstnemu prikazu spletnega piratstva navdihnila oblika, v kateri informacije potujejo na naše računalnike, in dejstvo, da nas je pri tem enostavno nadzorovati.
»Po mojem mnenju vsa kultura temelji na kopiranju in deljenju, z množičnim širjenjem osebnega računalnika in spleta se je to le razvilo in prav tako postalo masovno, na neki način tudi manj osebno. Predvsem me fascinira, da smo pri tem nadzorovani, saj namreč pretakanju podatkov na spletu ni težko slediti, kar je seveda razlog za skrb. To dejstvo sem pri projektu želel obrniti proti njemu samemu,« je povedal v pogovoru za Dnevnik.
Piratski vrh ledene gore
Avtor instalacije je vanjo zajel projekcijo 100 najbolj deljenih videov v tem trenutku na spletu. Tako se pred nami druga v drugo prelivajo slike hollywoodskih blockbusterjev in Rihanninega najnovejšega videa, za nekaj trenutkov lahko vidimo, kako se Francis in Claire Underwood prelijeta v junake zadnje Pixarjeve uspešnice, ti pa v »junaka« ta hip očitno najbolj gledanega anonimnega pornografskega videa. Vidimo skratka piratski »mainstream«, nekakšen vrh ledene gore tega, kar ta hip potuje med osebnimi računalniki.
Maigret meni, da pogled na to, kaj se trenutno najbolj množično prenaša po omrežjih »peer-to-peer« (P2P), veliko pove o naši družbi; predvsem je zgovorna kakovost tega, kar prenašamo in gledamo. S sabo namreč te tehnologije prinašajo logiko fragmentacije. Filmi na naše računalnike prihajajo v majhnih kosih, ki se sestavijo šele, ko so datoteke prenesene v celoti. Podobno je v družbi informacijskega preobilja, kjer so nam partikularne informacije prav tako neprestano na voljo, a dobijo smisel šele, ko jih povežemo in sestavimo v zgodbo. Videi, ki jih vidimo, se drug za drugim nizajo povsem naključno. Maigreta fascinira prav »skrita arhitektura« v ozadju deljenja filmov, ki ima pripovedne posledice: naključen razrez datotek ponuja novo izkušnjo tega, kar razumemo kot linearno (filmsko) pripoved.
Vsi smo oddaljeni sosedje
Projekt omogoča čisto običajen osebni računalnik, ki se vsak dan sinhronizira s 100 najbolj deljenimi vsebinami. Vsa zadeva je v resnici precej bolj enostavna, kot bi si povprečni obiskovalec razstave morda mislil, pravi Maigret. Zaradi načina, na katerega protokol P2P deluje, ima vsak računalnik, ki je v procesu deljenja, načeloma dostop do drugih »peerov«, spletnih kolegov, ki prenašajo isto datoteko, torej do svojih »oddaljenih sosedov«, kot nas je imenoval francoski kulturni teoretik Paul Virilio.
Instalacija ne postavlja pod vprašaj same kulture kopiranja. Avtor deljenja ne problematizira skozi prizmo avtorskih pravic in pravnih zadev, kot je to običajno pri tej tematiki, saj je po njegovem današnji obseg digitalnega deljenja zgolj posledica tehnološkega razvoja. Protokoli P2P se zdijo Maigretu toliko pomembnejši v času, ko je splet vse bolj centraliziran in je vsakdo na njem vse bolj nadzorovan, za nameček pa je vedno več zakonov, ki želijo določati, kaj naj bi splet bil. Dejstvo množičnega deljenja je Maigrit izkoristil za to, da bi pokazal, kako nekaj, kar na vsakodnevni ravni vsi uporabljamo, dejansko deluje, kako pri tem še malo nismo v varnem kokonu zasebnosti in kako fragmentacija videov ponuja svojevrstno estetsko izkušnjo.