Gorenec je slikar, ki je v preteklih treh in pol dekadah kot ustvarjalec, pedagog in teoretik globoko zaznamoval domače umetnostno prizorišče in odločujoče vplival na številne generacije sodobnih slikarjev. V 80. letih je svojstveno zaobšel dominantne tendence v umetnosti in začel graditi lastno poetiko, ki bolj kot na strogi formi temelji na odstiranju večplastne vsebine. V zgodnjem obdobju ob koncu 70. let je ustvarjal v duhu nekakšne analitične abstrakcije in kasneje počasi prehajal k hibridnim formam figuralike, vse do (pogojno rečeno) tako imenovanega medijskega slikarstva. V preteklih dvajsetih letih je ustvarjal kompleksna dela, ki povečini temeljijo na uporabi in kreativni reciklaži najdenih medijskih podob, večinoma fotografij, ki jih avtor vstavlja v skrbno premišljene slikarske kompozicije. Njegova umetniška praksa je skoraj asketska, saj sta nabor in razporeditev motivov vselej skrajno odmerjena, v maniri »manj je več«. Četudi slike morda združujejo kombinacije zgolj peščice elementov, so izjemno asociativne in mestoma izzivalne, zato zvedavega gledalca ne morejo pustiti ravnodušnega. To pa je vidno tudi v samem izboru del in njihovi umeščenosti v galerijski prostor; postavitev je namreč zelo premišljena, tekoča in nenasičena.
Začne se z zgodnjimi deli, kot je na primer Oblečena slika (1982), ki izkazuje avtorjevo tedanje zanimanje za materialnost in objektnost. Trikotno delo je povsem črno, barva pa je nanesena na improviziran industrijski okvir, ovit v medicinske povoje, ki poudarjajo grobost in nerafiniranost. Slikarskim kosom abstraktne in skoraj dekorativne narave sledi prikaz avtorjevega (predvidoma organskega) iskanja novega izraza, ki temelji na stiliziranem realizmu in geometriji. Delo Biti z vsem (1993), ki priča o počasnem prehodu v obsesivno preslikavanje ali insceniranje neke (izbrane) stvarnosti, tako prikazuje fiktivno arhitekturo v brezprostorju. Četudi so Gorenčeve slike po letu 1995 večinoma podrejene figuralnemu principu, se v velikem loku ognejo linearni pripovedniškosti in neposrednemu nagovarjanju publike. Dela so običajno skrajno asociativna, namigujoča na številne estetske, eksistencialne in družbene fenomene sodobnega časa, njihova interpretacija pa je v veliki meri odvisna od prehodnega znanja in izkušenj posameznega gledalca. Umetnik se posveča temeljnim vprašanjem medijske reprezentacije in spreminjanja percepcije človeka, ki je na vsakem koraku izpostavljen posredovanim podobam in informacijam, ki jih ne vidi in ne izkusi neposredno, ampak jih najde v neskončni mreži komunikacijskih sredstev in medijskih vsebin.
Če je v zgodnjem obdobju poudarjal fascinacijo nad nepopolnim objektom in njegovo taktilnostjo, s tem pa odpiral vprašanja o spreminjanju človekovega dojemanja fizičnega sveta, se je v novejših delih zavestno posvetil razmišljanju o virtualnosti, nematerialnosti, obenem pa tudi verodostojnosti medijske podobe. Na samem koncu kronološke postavitve se v razstavišču znajdejo dela, ki so bila dokončana tik pred razstavo. Slika s pomenljivim naslovom Evropa (2014–2015) prikazuje natisnjeno podobo cvetočega sadnega drevesa v strogi mrežnici, ki jo v spodnjem delu prekinja brezoblična pikselirana struktura. Metafora za šum v sistemu? Politično sporočilo? Zelo verjetno. In četudi ni eksplicitno podano, nakazuje na upanje v moč humanistične misli, ki iz Evrope premosorazmerno z naraščanjem ekonomskih in političnih tegob vztrajno odteka. In prav tu je viden osnovni princip Gorenčevih del, ki so na pričujoči pregledni razstavi predstavljena dosledno in (pričakovano) samoanalitično.
