»Digitalna, interaktivna in virtualna,« s tremi besedami tehnično podkovani Rok Prislan opiše z virtualnim vodstvom in digitalno tehnologijo nadgrajeno stalno razstavo Goriškega muzeja Ohraniti preteklost, vstaviti čas za danes in jutri. Na njej predstavljajo delo konservatorjev in restavratorjev, zato zraven pristopi restavratorka in konservatorka Jana Šubic Prislan. »Je zanimiv preplet dediščine in sodobne tehnologije,« ga dopolni. Res se v muzeju ukvarjajo s preteklostjo, a to ne pomeni, da jo morajo javnosti tudi predstavljati na način, ki je del preteklosti, povedo. In nato razkrijejo, da je virtualni vodnik v resnici odgovor na njihove doslej neuslišane prošnje kulturnemu ministrstvu, da bi jim vendarle odobrili tudi pedagoško službo oziroma človeka, ki bi bil vedno na razpolago za strokovna vodstva po razstavah.
Pametni telefoni zaželeni
Tokratna razstava sicer ni nič novega, na podstrešju Vile Bartolomei je že od leta 2007, z njo pa avtorji skozi svoje najzanimivejše in najzahtevnejše projekte opozarjajo, da je ohranjanje dediščine mogoče le z dobro razvito skrbjo za njeno varstvo. »Ljudem želimo pokazati, da je naše delo včasih zelo dolgotrajno in zapleteno. Da ni obrtniško,« pojasni Šubic-Prislanova. Stopimo naprej do podstrešja. Skozi vrata povabi utripajoča lučka. »Postojte,« se nekje izpod tramov zasliši glas virtualnega vodnika. Naniza nekaj napotkov in pove, da so pametni telefoni in računalniške tablice tokrat zaželeni. Nato z utripajočo lučjo nakaže pot naprej, do panoja o konserviranju železnih predmetov.
Malo naprej je lesena skrinja, ki nemo prikazuje razliko med konserviranjem in restavriranjem. Desni del je konserviran, kar pomeni, da so ga strokovne roke le ohranile takšnega, kakor je bil najden, in ga rešile propada. Levemu delu skrinje pa je restavrator vrnil njeno nekdanjo podobo. Vodnik kmalu z lučjo nakaže pot do kotička o tem, kako predmetom na arheološkem najdišču dati »prvo pomoč«. Pa zopet nazaj k zgodbi o konserviranju Marijine podobe s Svete gore iz 16. stoletja. »Veste, to niti ni tako slab kompromis. Če po razstavi vodimo živi vodniki, obiskovalci gledajo in poslušajo samo nas, panoje pa si le redko zares ogledajo. Sedaj se jim bolj posvetijo,« vodnika prekine Šubic-Prislanova.
Tehnologija ostaja v ozadju
Po dobrih dvajsetih minutah virtualni vodnik skupinico (priporočajo skupine največ sedmih obiskovalcev) pripelje skozi svet restavratorstva in konservatorstva. Nato obiskovalcu ponudi še interaktivnost. »To pomeni, da lahko obiskovalec sam določi, kako daleč bo pri raziskovanju šel,« pojasni Prislan. S telefoni lahko o restavratorskih tehnikah, posegih in etiki raziskujemo s pomočjo QR-kod na razstavnih panojih ali pa na koncu med dodatnimi multimedijskimi vsebinami brskamo na računalniškem zaslonu. »Tehnologija je na samem robu možnega, a ne zasenči vsebine razstave. To je pomembno,« prida.
Goriški virtualni vodnik po razstavi je s svojo tehnologijo novost tudi v slovenskem merilu. Zanimiva odločitev. Pričakovana v času, ko vse postaja virtualno, in hkrati nenavadna; kdor si vzame čas za tovrstno razstavo, bi si bržkone želel pravega vodnika. Nikoli utrujeni virtualni vodnik izza tramov je torej vendarle neke vrste kompromis.