Avstrijski dokumentarni in tudi igrani film se vedno intenzivno ukvarja s socialnimi problematikami in tako je bilo tudi letos. Režiserji filmov, predstavljenih na festivalu Diagonale, so se lotevali problema bolnikov z aidsom, alzheimerjevo boleznijo (in ljubeznijo do bolnice, o kateri je govoril tudi nagrajeni igrani film Zadnji ples), shizofrenijo, rakom, pa odvisnostjo od drog in tudi večno odprte teme emigrantov in nasilja.
Premalo stolov za zločince
Nekdanji tožilec v nürnberških procesih, na katerih so po vojni sodili nacistom najvišjega ranga, na koncu dokumentarca režiserja Stefana Ruzowitzkega z naslovom Radikalno zlo poda zelo banalen podatek: med pripravami na proces so zavezniki detektirali okoli 3000 res hudih zločincev na visokih položajih. Sodili so le štiriindvajsetim. Zakaj? Ker je bilo v sodni dvorani le toliko stolov za obtožence. Ruzowitzky, ki je pred leti na Diagonalah zmagal z igranim filmom Ponarejevalci, sicer nikjer ne omenja Hannah Arendt in se eksplicitno ne sprašuje o banalnosti zla, a ta tožilčev navedek je vsekakor dokaz ultimativne banalnosti pravičnosti v sodni praksi: 2976 najhujših zločincev je ostalo na svobodi in se razkropilo po svetu, ker ni bilo dovolj stolov.
A Ruzowitzkega ne zanimajo ti, ki so oblikovali nacistično rasno politiko in jo nato tako temeljito uveljavili, zanima ga mali človek, vojak, ki je odšel na vzhodno fronto in bil določen za streljanje civilistov. Kako je mogoče, da so ti večinoma zelo mladi, običajni, veseli neizkušeni fantje postali morilski stroji, ki so pobili dva milijona civilistov, moških, žensk in otrok? Dokumentarec je koncipiran štiridelno: iz zgodovinskih podatkov in dokumentov o usmrčenih v vzhodni Evropi, iz igranega dela, v katerem kaže mlade nemške vojake, v off glasu pa njihove dnevniške zapiske in pisma domačim, iz pojasnil ameriških psihologov in psihiatrov ter iz predstavitve rezultatov eksperimentov, s katerimi so skušali znanstveniki raziskati človekov konformizem, odnos do avtoritete, skupinsko dinamiko, vsa ravnanja, ki omogočijo, da človek več let pobija dojenčke, pri tem pa piše nežna pisemca svojih otrokom.
V grobem je mogoče reči, da ravnanje v veliki meri pojasnjujejo družbene okoliščine vere v vladajočo ideologijo, kultura konformizma, podrejenosti, nevprašljivosti avtoritete, strahu pred izključenostjo in pranja možganov (ta dojenček, ki sem ga ustrelil, bi zrasel v velikega Juda, ki bi ubil mojega otroka, si v dnevnik zapiše eden izmed vojakov strelskega voda). O tem je po naključju spregovoril tudi raziskovalec izobraževalnih sistemov v dokumentarcu AbecedaErwina Wagenhoferja, ki je ugotovil, da človek takšnega zla ne bi bil zmožen, če ne bi šel skozi mesoreznico vzgojnih in izobraževalnih ustanov, ki so ga spremenile v nemisleči stroj. Toda – vsa ta pojasnila ne odrešujejo odgovornosti, ne morejo in ne smejo biti odpustek za storjeno zlo. V vsakem trenutku človek sprejema odločitve, in za njihove posledice, dobre ali slabe, mora prevzeti odgovornost. Majhen odstotek ljudi je tudi v največjih tveganjih zmogel reči: ne. Veliko jih žal ni imelo ali nima hrbtenice niti, ko ne postavlja na kocko ničesar razen lastne letargije.
Usode v veliki elektrarni
Če je v Sloveniji zadnje čase v dilemi glede dokončanja TEŠ slišati celo tako absurden argument, kot je ta, da jo dajmo zgraditi do konca, tudi če potem zaradi nerentabilnosti ne bo delovala, nam Avstrija ponuja izvrstno rešitev: jedrska elektrarna, ki so jo pri njih zgradili v 70. letih in je zaradi referenduma niso nikoli zagnali, je končno koristila – umetnosti. Francoska režiserka Rebecca Zlotowski je namreč v njej z avstrijsko koprodukcijsko pomočjo posnela zelo dober film Velika elektrarna, ki problematizira jedrske elektrarne. Teh je v Franciji sicer ogromno, a so vse delujoče, zato v njih ni mogoče snemati kritičnega filma o sovražniku, ki ga ne vidiš, o radioaktivnem sevanju.
Režiserka se je opremila z zvezdniško ekipo: nastopata Lea Seydoux, zdaj razvpita zaradi vloge v Kechichevem filmu Adelino življenje, in Tahar Rahim, ki je zaslovel z vlogo v Audiardovem Preroku. Rahim je znova mladenič, Gary, zbegan in naiven, ki dobi službo v nuklearki. Vstopi torej v nerazumljivi svet nevarnosti, zaščitnih oblek, geigerjevih števcev, pa tudi v svet delavcev, ki so življenjsko odvisni drug od drugega, kjer napaka enega lahko pomeni smrt drugega. Tukaj torej imamo neki poseben, pollegalen prekarni delavski razred, ki živi v kontejnerjih v bližini jedrske elektrarne, izolirano od sveta (sindikata, zaščitne zakonodaje?), tu je zadovoljstvo z »dobro« plačo in večernim prostim časom, pa seveda skrbno tuširanje, ki bo s telesa spralo radioaktivnost, nad katerim bedita administracija in zdravstveno osebje. Ta dva vzdržujeta sevanje in s tem tveganje za zdravje na dovoljeni meji in odločata o odpustu takoj, ko bi jih bolezni spravile v težave, razkrinkale zlo naravo tega dela. In seveda, tu je svojevrsten, dvoumen ljubezenski trikotnik, ki mladeniča sili še v večja tveganja.
Rebecca Zlotowski s tematiko jedrskih elektrarn noče šokirati na prvo žogo, ne govori katastrofičnega jezika, pokaže le na ljudi, ki v stiski sprejemajo nase njim neznana tveganja, katerih posledice nakaže zgolj z detajli: prisilno britje glave preveč obsevane delavke, ki spominja na nacizem, nepojasnjena neplodnost delavca, manjše opekline ob razlitju… Vse dolgoročno, bolezni, smrt, onesnaženje narave in možnost nesreče, je v suspenzu, v našem razmisleku o tem, da ti ljudje živijo zgolj svoj tukaj in zdaj, z vsakodnevnimi problemi, v nekakšni iluziji o tistem nevarnem tam notri in o tem nedolžnem tu zunaj, na prelepem travniku, ob mirni reki, prostorih skrivne ljubezni. Izjemen je prizor, ko Gary idilično plava v ozeleneli Donavi, za njim pa puhajo ogromni reaktorji, in ga stre le ljubosumje ob prizoru na eni obali, ne pretnja na drugi strani. In prav nič idilična ni misel o tisočih in tisočih zamolčanih delavcev, ki nam zagotavljajo luč, o katerih pa ne obstajajo nikakršne javne statistike o tistem »potem«.
