Vsak založnik bo potrdil, da se poezija, tudi kakovostna, že tako ali tako slabo prodaja, saj le redki izdelki dosežejo tisoč izvodov, pesnike, po katerih je zadovoljivo povpraševanje, pa je mogoče našteti v eni sapi in še ti so večinoma že preminuli. Zbirke, ki izidejo na amaterski način, običajno dobijo le peščico bralcev, povečini avtorjeve sorodnike, prijatelje, znance ali v najboljšem primeru znance njihovih znancev. Knjigarne se namreč takšnih tržno nezanimivih proizvodov ogibajo v velikem loku, saj jih ob slabi prodaji precej stane že samo skladiščenje; z razlogom, da »tega pa res nihče ne bere«, veliko selekcijo pri nabavi delajo tudi knjižnice. Tako je denimo naključno izbrano pesniško zbirko s seznama za Veronikino nagrado, Žarek upanja Tatjane Antolić, mogoče najti le v Knjižnici Ksaverja Meška v Slovenj Gradcu. Je pa ena izmed redkih neizbirčnih knjižnic Mestna knjižnica Ljubljana, ki je v lanskem letu nabavila kar 261 domačih pesniških naslovov, tri leta pred tem pa še skoraj sto več. Vprašanje je, koliko se je to obrestovalo, saj je v letošnjem letu do meseca junija sistem Cobiss med stotimi najbolj izposojenimi deli zabeležil le eno domačo pesniško zbirko, in sicer Majnice: Fulaste pesmi Toneta Pavčka, ki je pristala na 14. mestu.
Za koga so torej spesnjeni vsi ti verzi, če jih nihče ne bere? Velika večina jih najbrž kuje zase, predvsem za odganjanje lastne bolečine. Takšen samoterapevtski proces je vsekakor lahko koristna zadeva, a v večini primerov bi bilo morda bolje, če bi ostal zaklenjen v intimi.
