Skripka. Z violine, ki premore štiri strune, visi še ena zavezana – in seveda ne slučajno. Vsaka zvočnost, ki preseneti, je za mlado umetnico dražljaj, ki spodbudi naslednjega. Opustila je branje not, začela impulze iskati v sebi, inštrument pa preizkuša iz različnih pozicij. Kot kitarist Keith Rowe, ki je tako kot Ana Kravanja po izobrazbi slikar in ki je po zgledu abstraktnega ekspresionista Jacksona Pollocka, ki je platna polagal na tla, položil na tla kitaro in s tem omogočil nov pogled na potencial lastnega orodja. »Ko se znebiš klasičnih prijemov, se spremenijo tudi gibi rok, prstov, pridejo nove ideje. V določenih obdobjih si v določenih zvočnih vzorcih. Sčasoma postajaš pozoren na različne detajle, enkrat te zanima minimalizem, drugič kaotične strukture, hrupnost. Trenutno vlečem dolge, hreščeče tone, in že samo hreščanje strune me vznemirja: zdi se mi, da se v tem zvoku skriva karakter violine.« Rusi rečejo violini »skripka«, kar asociira na škripanje, in zato pravi, da ne igra violine, ampak skripko. Uživa, ko lahko raznoliko izkorišča mehaniko strun. Razmišlja, da bi violino s čim še nadgradila.
Iskanje novih zvočnosti. Nadgrajevanje ali razstavljanje inštrumentov, s tem pa iskanje novih zvočnosti, že poznamo, denimo s prepariranimi klavirji. In v Triu Urtíga, v katerem sta poleg Ane Kravanja še Ina Puntar (vokal) in Neža Naglič (klavir), tak klavir že imajo: v ogrodju so ostale samo strune, za kar je poskrbel Samo Kutin, sicer član številnih glasbenih zasedb, kot sta med drugimi Salamandra Salamandra in Horda grdih. Z dekleti iz tria so pred dnevi nastopile v Metelkova mestu, njihov sploh prvi nastop pa se je zgodil v navezavi s plesalci v okviru projekta Neforma. »Zdaj nadaljujemo kot zasedba, iščemo skupna izhodišča, razvijamo naslednje korake,« pravi.
Gromove glasbene delavnice. Z dekleti so se začele družiti na improvizacijskih delavnicah kontrabasista Tomaža Groma, ki se odvijajo v Centru kulture Španski borci in kjer se srečuje veliko kreativnih ljudi. Pravzaprav se je Ana Kravanja najprej odpravila na glasbeno-plesni performans v Metelkova mesto, kjer sta se v improvizaciji družila buto plesalec Ryuzo Fukuhara in tolkalec Seijiro Murayama. »Prišla sem gledat ples, potem pa je bila glasba tako močna, da me je kar vkopala. Takoj sem vedela, da iz tega še nekaj bo,« se spominja prelomnega trenutka. Ko je nato obiskala še glasbeno delavnico Murayame, je tam pozneje spoznala tudi Groma.
Improvizacija. »Igram neidiomatsko, nežanrsko improvizacijo, ki se ne naslanja na ustaljene glasbene idiome, čeprav se kdaj kakšen element prikrade. Pri improvizaciji vsak izhaja iz sebe, iz svojih korenin,« pravi Ana Kravanja. Končala je nižjo glasbeno šolo za prečno flavto in violino, sicer pa njena glasbena zgodovina bazira na rock'n'rollu, punku in hard coru. Zdaj se trudi otresti vseh teh vplivov in se povsem osredotočiti na zvok, na raziskovanje materialnosti in zvočnosti inštrumenta ter na odkrivanje svežih svetov. »Vsak trenutek znova se lahko čudiš, kaj prihaja iz inštrumentov, iz tebe, vsakič lahko igraš z nekim novim zanimanjem,« pravi glasbenica.
Glasbenica-slikarka. »Dolgo časa nisem vedela, ali naj se osredotočim na slikarstvo ali na glasbo,« pripoveduje. V nekem obdobju je celo prevladalo zanimanje za likovno umetnost in zaključila je študij na ALUO v Ljubljani. Pozneje se je umetniško izpopolnjevala še na Portugalskem, v Argentini in Boliviji. A že v študentskih letih je bila članica anarhistično angažiranega punk benda Klasofobia, tam je igrala bas kitaro, sicer pa violino v različnih zasedbah. V zasedbi Čarangi je muzicirala skupaj s Samom Kutinom, Andrejem Fonom, Tadejem Čauševičem. V bendu Ukietuhebu jih je bilo šest, celo trikrat na teden so vadili, a v živo niso nastopili nikoli, kot tudi ne z bobnarjem Petrom Šüklarjem, s katerim je realizirala svoje prve improvizacijske ideje. Vse skupaj se je nato lepo sestavilo v duetu Najoua, s Samom Kutinom sta pri založbi Klopotec že izdala svojo prvo samostojno ploščo. Izvajata inštrumentalno avtorsko glasbo na štirinajstih pri nas izdelanih kalimbah, ki sicer sodijo v afriški inštrumentarij. Nekaj sta jih izdelala sama, nekaj drugi slovenski izdelovalci glasbil. Veliko nastopata, nazadnje na Festivalu Grad gori na Gradu Snežnik v organizaciji Matije Solceta. Tam so ponudili različno koncipirane koncertne prostore in tako sta koncertirala kar v čolničku na jezeru za gradom. »Če daš kalimbo na vodo, zvok zavibrira in voluminizira. Kalimbe igrava prislonjene na afriške buče, s čimer okrepiva akustiko; pri kalimbi se v nizkih tonih porazgubi basovski zvok, sploh na odprtem prostoru, zato za protiutež, resonanco potrebujeva še nekaj.« Oktobra bosta s ŠKM bando na turneji po Češki, Slovaški in Nemčiji.
Cirkuška artistka. Ana Kravanja pravi: »Najprej me je obremenjevalo, da me zanima toliko stvari znotraj umetnosti. Zdaj vidim, da sem vse to jaz, počasi mi celo uspeva vse kombinirati.« Poleg glasbe in slikarstva jo namreč zanima tudi cirkuška akrobatika, natančneje zračni ples na blagu. Po akademiji v Ljubljani je za pol leta odšla v cirkuško šolo v Buenos Aires. Lani se je v okviru festivala Etnohist(e)ria predstavila s svojo prvo avtorsko predstavo na blagu z naslovom Lebduh, Samo Kutin pa jo je z improvizacijo pospremil za prepariranim klavirjem. »Tudi zračni ples je improvizacija; moje gibanje je počasno, izdelati je treba vsak gib posebej, v zraku pa za to potrebuješ surovo moč,« pravi artistka. Zvočno-gibalno improvizacijo Lebduh si lahko za okus ogledate na portalu vimeo.
Projekt s saksofonistom Markom Karlovčcem. Karlovčec je znano ime med glasbenimi improvizatorji, skupaj s Kravanjo sta lani posnela zgoščenko. »Hodila sva po gozdovih, kraških jamah in snemala minimalistične improvizacije znotraj naravnega zvočnega okolja,« pravi umetnica. Ravno z njim je doživela tudi izjemno ustvarjalno izkušnjo, namreč izkušnjo tišine, ki se je zgodila na enem od njunih koncertov na turneji po Nemčiji. »To je bila tako zgoščena tišina, da si jo lahko prijel, slišal. Kot bi se zrak zaradi zvokov naelektril, zgostil in zavibriral. In to me je potem napeljalo na idejo, da v prostor postavim gmoto belih papirnatih ušes, ki so jih aprila letos videli na razstavi v Sežani pod naslovom Kompozicija za pepel.« Pomemben, celo primaren del razstave pa je bila njena improvizacija na violini, ki se je zgodila v interakciji z likovnimi elementi, s prostorom in z obiskovalci. »Glasba je bila v tem primeru pomemben del razstave, pravzaprav njen vzvod in ne spremljava, kot je na razstavah sicer običaj.«
Prvi samostojni koncert v rudniku. Prejšnji konec tedna je imela dejansko svoj prvi samostojni violinski koncert – in sicer v idrijskem rudniku, v okviru Šine, festivala eksperimentalne glasbe v Idriji. Kravanja: »Vsak prostor ima svojo akustiko, ki precej vpliva na improvizacijo. Še bolj zanimivo se mi ta hip zdi igrati v neakustičnih prostorih. Klasično glasbo vedno umeščajo v akustične prostore. Ampak če vse zveni, je na neki način vse 'isto', medtem ko v nekem 'suhem' prostoru lahko sam izoblikuješ barvo in karakter zvokov.« Je umetnica, ki ne pristaja na ustaljeno, potrebuje pa ustvarjalno kaotičnost, da jo napeljuje v nove izzive.
