Film je nastal po romanu Iva Balenovića, ki je ginekolog in je torej pisal o tem, kar ve. Vsi ti dogodkov so resnični. Niso pa se zgodili enemu, ampak več različnim zdravnikom v različnih bolnišnicah. Vse pa temelji na resničnih dogodkih.
Je tega po hrvaških bolnišnicah veliko?Kot kaže, ne gre za osamljene primere. Potem ko je bil film predvajan v kinih, so ljudje začeli odprto govoriti o svojih izkušnjah, odprli smo Pandorino skrinjico, vse je prišlo na plan. V času od premiere filma je bilo zamenjanih že deset direktorjev hrvaških bolnišnic. Deset! Pred nekaj dnevi je na plano prišel nov škandal, v katerega je vmešanih 200 zdravnikov, ki so prejemali denar od farmacevtskih podjetij. Lahko bi naredil podoben film o odvetnikih, policiji, da o politikih sploh ne govorim. Vendar najbolj boli, ko gre za zdravnika.
Ste vi prvi odkrili to problematiko, ali se je o tem govorilo že prej, pa ni nihče reagiral?Vedelo se je, vendar ni nihče reagiral. Da je korupcija v hrvaškem zdravstvu tako razširjena, smo prvi nakazali mi. Na nek način smo odprli to temo.
Glavni junak vašega filma je uspešen človek, navzven urejen, zdrav in privlačen, navznoter pa pokvarjen in šibek.Želel sem, da je videti zelo »evropsko«; plejboj, ki živi zdravo življenje, skrbi za svoje lase, na prvi pogled je videti kot ugleden človek, tak, da bi ga vsaka mama želela za zeta. Povrhu vsega pa je še vegetarijanec. Vendar se znotraj njega skriva hudič.
Zdi se, da tega človeka, ki je nevaren prav toliko, kot je pokvarjen, nihče noče ali pa ne zmore ustaviti. So vsi pokvarjeni ali zgolj nesposobni?Niso vsi pokvarjeni, sistem je tisti, ki ne funkcionira. Če malo skrenem, vem, da je trenutno v Sloveniji – zaradi krize – ogromno evroskeptikov. Sam nisem evroskeptik, mislim celo, da je edina rešitev za Hrvaško, da nas nekdo prisili v to, da sprejmemo evropske standarde.
Zakaj v filmu ni katarze, zakaj »hudobca« ne čaka pravična kazen?V romanu ga čaka, na koncu pride policija in ga zapre. Vendar se meni to ni zdelo realno. »Srečni konec« sem odstranil, saj bi bil sicer film podoben hollywoodskemu sranju. Pravice ni! Vem, da je to za ljudi šok. To vidim po reakcijah v kinu. Po zadnjem kadru vsi sedijo in čakajo, nihče ne ploska. Potem pa dojamejo.
S perečo sodobno problematiko ste se ukvarjali že v prejšnjem filmu Metastaze, kjer ste se dotaknili nogometnega navijaštva, nacionalizma, agresije.Tudi, da.
Če gre soditi po vaših filmih, potem niste preveč zadovoljni s tem, kje se nahaja in kam gre hrvaška družba?Sem eden izmed tistih, ki je v popolnosti verjel v projekt hrvaške države. Za časa vojne sem bil na fronti, vendar nisem nosil puške, temveč kamero. Snemal sem dokumentarne filme.
Pravijo, da ste bili režimski režiser HDZ …Nikdar nisem bil član stranke HDZ, sem ji bil pa blizu, zato so mi v devetdesetih dali ta pridevnik „režimski.“ Res sem verjel v ta projekt (hrvaške države, op. a.). Najprej so šle stvari narobe pri privatizaciji, nato še pri vsem ostalem. Tako da, seveda, sem zelo kritičen in razočaran nad vsem, kar se dogaja. Zato tudi počnem, kar počnem. Želim, da bi bila ta družba boljša. Ne blatim Hrvaške v tujini, hočem samo, da se stvari obrnejo na bolje.
Kje pa je rešitev? Nekaj ste omenjali Evropsko unijo …V Evropsko unijo polagam veliko upanja. Ne vem, kaj naj drugega. V Jugoslavijo se ne moremo več vrniti. Nekdo nam mora pokazati, kaj naj delamo, sami tega očitno ne znamo. Nekdo nam mora postavljati standarde in nas prisiliti, da se jih držimo.
To so problemi celotnega Balkana …Pravzaprav vseh tranzicijskih držav.
Ne vem, koliko poznate slovensko družbo, ampak, če bi snemali film o Sloveniji, o čem bi v njem govorili?O izbrisu državljanstva ljudem, katerih priimki so se končali na „ić.“ Mislim, da za to ni opravičila. To je ena največjih sramot, ki so se zgodile v Sloveniji, in menim, da bi se o tem moralo več govoriti.
Katero tematiko pa bo dejansko odprl vaš naslednji film?Spet delam z Ivom Balenovićem. Lahko vam izdam samo naslov: Ivanova krizma (Ivanova birma).
