Pozitivno oceno bi si zaslužila tudi režija Paul-Émila Fournyja, če bi jo seveda primerjali z zadnjo, precej iznakaženo Carmen. Toda nadroben vpogled v Fournyjeve prijeme mora vendarle razkriti precejšnjo zaprašenost v režijskih postopkih. Trije premični objekti, skicirano okostje beneških vil, služijo za spremenljive interierje in eksterierje, postavljene večinoma v temno, nočno atmosfero. Na takšno, nekoliko sivo sceno pa nato prihajajo in z nje odhajajo protagonisti brez kakih večjih pretresov (povsem brez efekta je uvodni nastop Komturja in nato tudi njegov obisk na večerji), režiser pa svojo vizijo dokončno realizira šele v finalu, kjer Don Giovannija v podzemlje odvlečejo neme ženske prikazni (kot smo navajeni, v Mariboru ne gre brez golote), čeprav tak »poetičen« pristop prej niti ni dovolj jasno pripravljen. Tako režiji v glavnem ostane nekaj situacijske komike in mizanscensko razpostavljanje levo in desno, ki se ogne vsakršnemu globljemu branju večne zgodbe o zapeljivcu ali njenemu aktualiziranju. Takšna pasivna režija je stvar operne zgodovine in jo gre nemudoma opustiti tudi v slovenskih gledališčih.
Iz solidno nabranega pevskega ansambla je gotovo izstopal Don Giovanni Davida Bižića, ki je ustvaril močno moško figuro, brezsramnega zapeljivca, ki je svojo mačistično energijo dokazoval tudi z glasovno prezenco. V slednjem mu ni bil povsem enakovreden Jurij Kisin, ki pa je določene slabosti v glasu na odru vendarle odrešil s svojo simpatično pojavnostjo. Petja Ivanova ni bila zasedena idealno – smiselno je, da je ostajala v danih mejah svojega glasu in ga tako ni forsirala, vendar pa je bilo ob pevski solidnosti in lepi izoblikovanosti glasu potem vendarle pogrešati kak bolj v višek naravnan izstop. V glas Isabelle Cals se je sicer prikradla določena razpočenost, ki pa ni ovirala okretnosti glasu in tudi vokalne polnosti. Prav se zdi, da je Martin Sušnik dobil priložnost za oblikovanje večje vloge – njegov potencial je izrazito velik, toda nastop je razkril še tudi kakšno tehnično težavo (predvsem v ariji, ki ni bila odpeta z »mozartovsko« lahkotnostjo in brezhibnostjo), ki jo gre odpraviti, še preden ga popolnoma pogoltne naporni operni pogon. Simpatični figuri – odrsko kot tudi glasovno – pa sta izrisala Andreja Zakonjšek Krt in Jaki Jurgec.
Največja žalost je ponovno prihajala iz orkestrske jame. Mozart seveda razgalja – tako glasove kot tudi orkester. Ni se mogoče več skrivati za nabreklo in afektirano melodiko, linije morajo biti izčiščene in pripravljene, da »poletijo« v klasicistični brio. Nekaj težav se je najbrž nakopičilo v orkestru samem, toda za toliko ritmičnih razrahljanosti, iskanja skupnega pulza in usklajevanja med jamo in odrom je vendarle odgovoren dirigent. David T. Heusel pa se je predstavil kot precej povprečni vodja (tudi njegovi recitativi niso bili »izgovorjeni« do konca in z vso silovitostjo zlitosti besede in glasbe), ki orkestra ni ne uredil ne povedel v vročično stanje, v nujno igrivost in dramatiko. Režija in dirigentsko vodstvo potrebujeta v operi dejavnega vodjo, ne pasivnih sopotnikov.
Gledano v celoti je mogoče oceniti Don Giovannija kot »normalno« predstavo, toda to je še daleč od tega, kar bi nam moralo dati državno gledališče.