Istega dne je prišla žalostna novica, da je v 95. letu starosti umrl Pete Seeger, »oče folka«, ki je v glasbi našel orožje za boj proti krivicam. Če je njegov sopotnik in soborec Woody Guthrie nosil na svoji kitari napis »This Machine Kills Fascists« (Ta stroj ubija fašiste), si je Seeger po robu svojega bendža vgraviral »This Machine Surrounds Hate and Forces It to Surrender« (Ta stroj obkoli sovraštvo in ga prisili k vdaji). S pesmijo se je boril za boljši svet vse do zadnjih dni in nam pustil opomin, da so izobrazba, solidarnost in sodelovanje (majhnih) skupnosti tisto, kar bo rešilo človeštvo. Njegove protestniške, angažirane folk pesmi so (bile) glas tlačenih. V njih je oživljal tradicionalne napeve in jim dal novega vetra. Pokazal je, da zakladnica služi črpanju navdiha in samozavesti. V njegovem aktivističnem duhu je preveč človeškega, da ta ne bi živel tudi v novem stoletju. Pete Seeger ni zmagal, zato ga lahko imamo za »univerzalnega heroja«, če parafraziramo Žižkov komentar ob smrti še enega velikana 20. stoletja, Nelsona Mandele.
Med nekrologi, posvečenimi Petu Seegerju, je po socialnih omrežjih zakrožila tudi risba, s katero se je teksaški umetniški aktivist Tim Kerr poklonil svojemu vzorniku. Označil ga je za pravega vernika in učitelja moči glasbe ter poudaril, da bi mu morali v slovo spustiti zastave na pol droga. Po Seegerjevem navdihu je Tim Kerr vzel v roke bendžo in se zakopal še globlje v zakladnico ameriške (protestniške) glasbe, v odkrivanje in obujanje tradicije folk glasbe. Ob bendžu zadnja leta rad vleče na harmoniko tudi irske tradicionalne in se udeležuje glasbenih delavnic in festivalov na Irskem. Odložil je električno kitaro, s katero je norel od konca 70. let do nedavna v številnih teksaških bendih: punkovskih Big Boys, funk kolektivu Bad Mutha Goose And The Borthers Grimm, punkbluesovskih Poison 13, garažnih Jack O’Fire, s člani Mudhoney v Monkeywrench, pa v s soulom zabeljenimi Now Time Delegation, v Lord High Fixers in Total Sound Group Direct Action Committee, ki so zlili punk in free jazz neposrednost. Ob glasbi že dolgo goji svoje drugo veselje, slikarstvo. Zadnjih deset let portretira ljudi, pri katerih črpa navdih. Z barvitim grafitiranjem izjav, sloganov in besednih iger beleži in kolažira poduke iz 20. stoletja. John Coltrane, Phil Ochs, Ornette Coleman, Daniel Higgis iz Lungfish, črni panterji, junak ameriškega nogometa Jim Thorpe, Mohamed Ali, John Fahey in mnogi drugi so rdeča nit njegovih živobarvnih slikarij s sporočili. Iz njih bruha civilni angažma, ki mobilizira.
Kot človek in ustvarjalec je Kerr v marsičem podoben Seegerju. Odpira (si) svet svobode in ne dopusti, da mu ga vzamejo. Nastopa kot individualist, ki se zaveda moči skupnosti in jo nagovarja k akciji. Nadaljuje boj svojih pokončnih vzornikov za drugo Ameriko. S poslavljanjem 20. stoletja postaja vedno bolj jasno, da ima revolt folka, rocka, punka in reggaeja isti izvor in da se je v novem stoletju vse steklo v eno veliko reko. V slogi je moč.