Tomaž Grušovnik, avtor razstave QRC2, je replike nekaterih umetniških del ter določene predmete za vsakdanjo rabo preobrazil in prelepil s kolažem QR-kod, med katerimi je vsaj ena »neokrnjena« – ta omogoča odčitanje vsebinskega zaledja razstavljenega izdelka. Ko bo obiskovalec kode poskeniral bodisi s pametnim telefonom bodisi s tabličnim ali prenosnim računalnikom z ustrezno aplikacijo, ga bo namreč odpeljalo v virtualni svet, k določenim videom portala Youtube. Nekatere med temi je avtor izdelal kar sam.
Grušovnik se je že pred tem projektom v vizualnem smislu poigraval s črtnimi in QR-kodami, a je na idejo, da bi za njih postavil dejanske internetne vsebine, prišel šele, ko je prijatelja opazil, kako jih skuša »odkodirati«.
Od Valvazorja do Bugs Bunnyja
Razstavo tvorijo štirje predeli. Sklop Govoreči portreti denimo že znane podobe revolucionarnih pesnikov, kot so Srečko Kosovel, Lili Novy ali Karel Destovnik - Kajuh, reproducira v vzorec iz hitroodzivnih kod, po skeniranju teh pa na spletu lahko preberemo ali slišimo izbrane pesmi omenjenih avtorjev, zaradi česar je razstava dostopna tudi slepim in slabovidnim ter gluhim in naglušnim obiskovalcem. Podobno je v odseku QR Laibach v Valvazorjevo grafiko s podobo slovenske prestolnice iz leta 1689 vnesenih več QR-zapisov, ki vodijo k videopredstavitvam sodobne podobe Ljubljane. Za znamenito grafiko zajca Albrechta Dürerja iz leta 1502 pa se prikaže Bugs Bunny z znanim pozdravom »What's up, Doc?«. Tako se stakneta dve različni časovni obdobji in dve povsem drugačni kulturi. »Na tak način je lahko grafično delo hkrati tudi poseben dokument za preiskovanje vloge zajca, ki jo ima ta žival znotraj evropske in ameriške kulture,« je pojasnil idejni zaganjalnik razstave.
Postavitev torej v samem galerijskem prostoru ponuja le polovično izkušnjo, medtem ko je preostanek dostopen na spletu, kar pomeni, da gradi most med virtualnim in resničnim, vsakdanjim svetom. Povezave med obema so včasih zelo neposredne, spet drugič zamaskirane, pa tudi ironične ali kritične. »Postavitev postavlja pod vprašaj prostor in naš celoten svet. V filozofskem smislu je poanta razstave preizpraševanje načina, kako naj svet biva in kako naj mi ostajamo v njem,« je miselno zaledje razkril avtor.
Kustosinja razstave Nina Jeza je dodala, da je galerija prostor, ki se ga še posebej mlajše generacije izogibajo, medtem ko se za vrati virtualnega sveta zadržujejo precej časa. »Dolgočasne prostore skušamo odpreti širšim množicam, predvsem pa mladim.« Opozorila je še, da lahko obiskovalci potem, ko poskenirajo kodo, umetnino na neki način odnesejo trajno s seboj domov. Sicer je dostop do videoproduktov omogočen tudi prek QR-kod iz razstavnega kataloga, že sam reklamni plakat za dogodek s podobo delavca s kladivom pa je razstavni eksponat, saj se v njegovem ozadju prav tako skriva internetna zgodba.
Iz supermarketov v galerije
Hitroodzivno kodo se povečini uporablja za ogrado potrošništva in ko jo nekdo prenese v virtualno območje, pričakuje, da bo dobil neko propagandno sporočilo. Tomaž Grušovnik je tako želel na eni strani pokazati, da orodja komercializacije s seboj prenašajo tudi neko dodatno funkcijo, na drugi strani pa je s postavitvijo poskrbel za neke vrste parodijo in kritiko potrošniške kulture.
Pri QR-umetnosti gre na estetski ravni sicer zgolj za ustvarjanje črno-belega kontrasta, vendar avtor meni, da je umetniški presežek na tem področju izražen skozi »iskanje novih povezav in odpiranje novih horizontov«. »Umetnost ni le okras, ampak je odkrivanje sveta na novo. Tu preizprašujemo obstoj predmetov oziroma način njihovega obstoja kot par excellence ustvarjalni akt.«
Tudi Nina Jeza je priznala, da je QR-kodiranje že del našega vsakdanjika in v tem smislu razstava ne prinaša nikakršne novosti, a je presežek, ki ga ponuja delo Tomaža Grušovnika, viden v »dvojni nadgradnji, v kvadriranju že obstoječega sistema kodiranja«. Kustosinja je še dodala: »Avtor vizualni kodi doda neki lik ali liku QR-zapis, s čimer jo sprosti in razbije dolgočasnost, hkrati pa s povezavo, vpeto v kodo samo, opazovalcu ponudi še zapis v obliki videa, ki ga odpelje v virtualni svet. Sodobne umetnine ne ostajajo zgolj estetske lupine, temveč nosijo globlje vsebinske pomene.« Izpostavila je še koncept transdisciplinarnosti, ki se vse bolj prebija v sodobno umetniško prakso. Pod streho te razstave se namreč spajajo tehnika, umetnost, filozofija, industrijsko oblikovanje in videoprodukcija.
