Kino Otok se je maja 2004 začel kot »festival knematografij Afrike, Azije, Latinske Amerike in vzhodne Evrope s prijatelji«. Se ta koncept ohranja?

V bistvu se. Sprva je res bil povezan ali motiviran s tem, da filmov iz teh kinematografij v naših kinih ni bilo mogoče videti, odkar pa se je v Sloveniji vzpostavila art kino mreža, je kinematografska programska shema vendarle malo bolj raznovrstna. Obenem smo lahko opazili še nekaj drugega, namreč to, da tretji svet obstaja tudi v kinematografijah zahodnega sveta. Italijanski Tir režiserja Alberta Fasule in s slovenskim igralcem Brankom Završanom o voznikih tovornjakov, ki za mezdo živijo na cesti, ni edini film, ki to dokazuje. Na Manziolijevem trgu bo prikazan tudi španski film El Rayo o maroškem delavcu, ki si po trinajstletnem garanju v Španiji lahko privošči le razmajan traktor, s katerim se vrača domov, nazaj v Maroko.

Spremenila se je tudi programska struktura festivala: ni več tekmovalnega programa, imenovanega Trgatev, prav tako ne sklopov »Mojstri«, »Nove obale«…

To je res, te spremembe pa so bile največkrat povezane z izborom filmov. »Mojstri« so odpadli, ker uveljavljeni režiserji iz omenjenih kinematografij vsako leto pač ne posnamejo filma (ali ne dovolj zanimivega). Tekmovalnega programa pa ta festival nikoli ni imel, saj je njegov moto bil in ostal ta, da na Kino Otoku ne gre za tekmovalnost, marveč za to, da se o filmih pogovarjamo.

Ali ni obstajala neka nagrada občinstva?

Ni bila nagrada, ampak je občinstvo izglasovalo film, ki ga je potem zavod Otok distribuiral. Zdaj to počne le še občasno in v manjšem obsegu, ker so to vlogo prevzeli nekateri manjši distributerji, zlasti Demiurg.

Letos sta torej osrednja programa tisti v letnem kinu Manzioli in Signali, ki se kažejo v kinu Odeon?

Tako je. Na zmeraj dobro obiskanem Manziolijevem trgu bodo prikazani bolj komunikativni filmi, sekcija »Signali« pa se ozira po svetu in išče, kaj prihaja iz določenih pokrajin ali individualnih poetik.

Vse kaže, da je letos odkrila Galicijo, od koder so kar trije filmi.

Galicijo, to pokrajino na severozahodu Španije, je izvrstno prikazal dokumentarec Obala smrti režiserja Loisa Latina, ki je prejel nagrado v Locarnu. Film Arraianos Eloya Encisa Cachafeira prikazuje vasico na portugalsko-španski meji, in to tako, da se vsakdanja realnost meša z mitologijo in fikcijo. Vsi ste kapitani Oliverja Laxeja, ki je doma iz Galicije, pa je duhovita metafikcija o španskem režiserju, ki v Tangerju z osirotelimi otroki snema dolgočasen izobraževalni film, a se mu otroci uprejo, ker od filma pričakujejo nekaj drugega.

Izpostavila pa bi rada še indijski film Odločitev v ženski režiji Pushpe Rawat in Anupame Srinivasan: to je neposreden in pretresljivo intimen dokumentarec, ki spremlja življenja deklet iz spodnjega srednjega družbenega razreda, življenja mladih izobraženih žensk, ki jim okolje odreka vsakršen vpliv na pomembne življenjske odločitve.

Ampak tu je tudi indijska klasika iz leta 1951, Potepuh Raja Kapoorja.

Izbira tega filma, ki je imenitna mešanica romantike, družbenega komentarja, glasbe, plesa in fantazijske pripovedi, je poklon stoletnici indijskega filma, stoletnici Chaplinovega junaka Potepuha in akciji Kinodvora »Leto kina«.

Kako pa prihajate do filmov, z razpisom?

Ne, festival ima programski svet, njegovi člani obiskujejo festivale, kakor jih tudi sama. Poleg festivalov so še drugi viri, ki nas napotijo k filmom, primernim za naš festival. Nazadnje sama izoblikujem program.

Neka posebnost tega festivala je tudi ta, da ga radi obiskujejo tuji filmarji, verjetno ne samo zato, ker jim festival plača obisk.

To, da jim festival plača prihod, nedvomno zaleže, vendar jim prej tudi natančno opišemo, za kakšne vrste festival gre, tako da pridejo tudi zato, ker imajo radi takšne festivale.

Pa so pogovori s filmarji obiskani?

Ti pogovori, ki jih vselej vodi nekdo, ki se spozna na avtorja in njegov film, potekajo v kinu Odeon, ki je prijetna lokacija, kjer se občinstvo ne počuti ločeno od protagonistov. Občinstvo pa ni le iz Izole, marveč iz vse obalne regije in tudi Slovenije.

Glavni financer festivala pa je še vedno izolska občina?

Tako je, doslej je nekaj prispeval tudi Slovenski filmski center, letos pa se je Kino Otok na razpisu kulturnega ministrstva uvrstil tudi v programsko financiranje.