Očitno živimo v zgodovinskem obdobju, ko tabuji in maske spet padajo. V takšnem trenutku se je vredno ozreti nazaj po poduk, da se krušenje režima začne, ko lumparije oblastnikov naplavi na površje. Druga Jugoslavija ni razpadla samo zaradi smrti maršala in ker so bile razmere sožitja na meji (ne)mogočega. Tehtnica se je prevesila v razkroj, ko se je javno razkrinkalo in obudilo zamolčane in ideološko za(s)trte povojne poboje, informbiro, Goli otok – slabo vest tiste države. V pogrevanje teh zgodovinskih zgodb so nazadnje pri nas zapapricirali še vprašanje totalitarnih simbolov, s katerimi se kot nalašč zamegljuje aktualne probleme in ščiti hrbet nečednostim, pregreham in neodgovornosti.
V čem je slovenska orožarska afera drugačna od afere s konca 80. let, ko se je razkrinkalo JLA pri prodaji orožja Etiopiji? S kakšnimi sredstvi in načini se je skušal oprati admiral Mamula, ko so ga zalotili, da po domače izkorišča mladce v vojaških suknjah za gradnjo svoje obmorske vile? S prav nič drugačno oblastniško nervozo, kot smo ji priča danes pri nedotakljivih veljakih, ki jih moti drezanje v njihove osebne račune in parcele. Podobno kot Mamula, ki pa je vendarle odstopil kot tedanji obrambni minister, vračajo udarce maščevalno, osorno, prav nič spodobno in ugledno. Pravna država in demokracija sta ogroženi, dokler sta ogroženi njihova nedotakljivost in brezmadežnost. Gre za golo slast po oblasti, ki je patološki problem vseh odkritih ali prikritih leviatanov.
Igor Omerza v knjigi JBTZ – Čas poprej in dnevi pozneje dokazuje, da so pred četrt stoletja aretirali Janeza Janšo, ker je javno napovedal boj za oblast. Ko z navdušenjem razlaga o sto tisoč individualnih in tisoč kolektivnih podpisih podpore Odboru za varstvo človekovih pravic za časa afere JBTZ, se ožje vpletenim še cedijo sline. Oblasti lačnim se danes po teh strašnih tisočih pošteno kolca, pozabljajo pa, da je ta sloga temeljila na pluralizmu, ki je šel z osamosvojitvijo rakom žvižgat in je v jeziku moderne demokracije prej izjema kot pravilo in zavržena vrlina.
»Mi smo na svetu že 150 let, v Sloveniji 117 let, konkurirajo pa nam skupine, ki so stokrat mlajše od nas,« se je prejšnjo soboto bahal na kongresu socialnih demokratov njihov predsednik. Četudi so besede letele na Jankovićeve pozitivce, je njihova ost cikala tudi na vstajniška gibanja, katerih zahteve so nonšalantno premaskirali v partijske smernice. Pred dvajsetimi leti je kot asistent obče politologije pri profesorju Adolfu Bibiču zagovarjal pluralizem. Danes na čelu samooklicane močne, stabilne in ugledne partije vsak dan bolj nastopa kot frontovik v vojni vseh proti vsem. Kaj nas čaka v tej pogubni vojni, pa je prejšnji teden odgovoril starosta Jurij Gustinčič v Mladini: »Če se bomo totalitarizma lotili totalitarno, bomo vsi zgubili glavo.«