Sedem ženskih svetov varuje sedem junakinj z roba slike življenja, ki bijejo skupni boj z duhovi dvoma, bolečine, iskanja, obžalovanja in upanja. Začne se skoraj kot v Cankarjevem romanu Na klancu, ko Mila brez staršev v tuji hiši v otroštvu najde le praznino in potem vse življenje teče za vozom svoje sreče. Sara lovi svoj voz, ko partnerja zaslišuje, zakaj je izbral njo in ne katere druge ženske. Rosana je s selitvijo iz Evrope v Afriko z avtistično hčerko in možem, ki ji postaja vse bolj tuj, voz pustila nekje zadaj. Tek za izgubljenim ciljem, ki se vse bolj oddaljuje, povzemajo tudi preostale zgodbe v Nočnih pokrajinah. Življenje junakinjam polzi iz rok (ali pa jim je že davno spolzelo) in zdi se, kot da iz zgodbe v zgodbo občutimo večjo izčrpanost in vedno večji hlad. Kopičijo se misli, dejanja pa ostajajo podrejena rutini, iz dneva v dan ista in sprijaznjena z življenjem.
Čustva v Nočnih pokrajinah so težka in zapletena in Babnikova piše, kot bi beležila tok misli. Z dolgimi povedmi riše pot neskončnega iskanja, izgublja se v vrtincih, nalaga podredje za podredjem in bralca ujame v past trenutka, ko mora nekatere odstavke prebrati dvakrat, da najde v množici opisov in opažanj osrednjo misel. Nočne pokrajine so hitre, polne prevpraševanja in skoraj navrženih drobcev, ki dajejo slutiti, da vse te podrobnosti vodijo do večje slike in da nas najboljše še čaka. Ravno ta slutnja privlači in prepriča, da se bralec vedno znova vrne v temo, v vrtinec po novo zgodbo in išče odgovore na vprašanja o tem, kako imeti rad, česa se spominjati, kako ostati, kdaj oditi in ali sploh biti. Do zadnje strani in ugotovitve, da smo pravzaprav tudi sami ravnokar tekli za vedno bolj oddaljenim vozom.
