Niko Goršič v režiji Nicka Upperja nastopi v predstavi, ki v nasprotju z Ionescovo oznako ni več »tragična farsa«, temveč postane »ironični rekviem«; in če se pri dramatiku prepletata komično in tragično (ker je »komika tragična, človekova tragedija pa globoko smešna«), se pri avtorju priredbe (ta temelji na obstoječem prevodu Alje Tkačev) oziroma same uprizoritve (kakopak, Goršiču) v skupno celoto združijo razni komedijski žanri. Da pa na tej šaljivi, posmehljivi, nekoliko tudi zbadljivi in še kakšni »pogrebni maši« ne bi ostal sam, v njeno izvedbo vključi tudi avtorja Rekviema, Amadeusa Mozarta. Sicer pa pri predstavi, kljub vsem vlogam, ki jih prevzame Goršič, sodelavcev ne manjka, začenši z dramaturgom Ivico Buljanom pa vse do tehnika Davida Cerarja, ki priskoči na pomoč pri prehodih na novo točko »obreda« – če niti ne naštevamo vseh, ki so v predstavi prisotni tako ali drugače. Poleg Mozarta so to še druga glasbena imena, s svojim Requiemom denimo Ježek, svojevrsten rekviem predstavlja tudi razstavljena grafika Franceta Miheliča, predvsem pa so tu številna gledališka imena. Navsezadnje Goršič, nekoč polno zaposlen igralec, zdaj prav takšen gledalec, uprizoritveno priložnost izkorišča, da se ozre v preteklost lastnega ustvarjanja in sploh gledališča v nekdanji in aktualni državi. Kot dolgoletni igralec Slovenskega mladinskega gledališča se osredotoči na to institucijo – tam je na primer nastopil v znani Freyevi priredbi Stolov (Prihajajo, 1992) – in se z odmerkom (samo)ironije sprehodi skozi osebni izbor prelomnih, pikantnih in podobnih trenutkov v njeni zgodovini. Zato najbrž ni povsem neumestno vprašanje, kako to, da je predstava s tolikšno vsebinsko vključenostjo konkretnega gledališča nastala pod okriljem drugega producenta.
Kakor koli, Goršičev rekviem, ki sicer sledi strukturi Ionescovega besedila, po začetni močnejši vezanosti nanj (igralec sprva nastopi v vlogi Starke) ob vrsti preobrazb nadaljuje z vse večjo mero avtorskih vnosov. V določenem trenutku uprizori pravo klovnijado; klovn pa, tudi Goršičev, ki se opira na Ionescovo bližino nasprotij, njegov strah pred smrtjo in občutek minljivosti človeškega življenja, vnese tudi nekaj žalostnega. A poudarek je vendarle na komedijski zmesi; in če je Goršičev namen zabavati, mu je treba priznati, da je v določenih izpeljavah v tem resnično uspešen.
S prehodom na anekdotični material se predstava obarva tudi rumeno. Gledališko zagnani poročevalec mestoma navaja samo začetnice: morda z namenom večje vznemirljivosti, čeprav »uganke« ni tako težko razvozlati, vsaj tistim, ki jim gledališki krogi niso tuji in ki jih, kljub ponekod poučni zasnovi, predstava, kot se zdi, tudi najbolj nagovarja. Zgodi se lahko, da so med omenjenimi velikani imena oseb, ki so v dvorani dejansko prisotne – kar lahko posebej dobro učinkuje. Glede na satirični zamah, s katerim se je Goršič lotil stolčkov, pa bi bilo vendarle pričakovati bolj drzen pristop.
