Sedem duhovitih, prigod polnih in pogosto rimanih zgodbic Štiri črne mravljice iz istoimenske slikanice je v lutkovni podobi zaživelo na pobudo Martine Maurič Lazar, ki je mravljice takoj vzela za svoje: »Že od začetka sem jih videla kot izjemno dobro priložnost za uprizoritev, ker se mi zdi, da so liki štirih črnih mravljic gledališko zelo zanimivi in da lahko njihov način razmišljanja in bivanja dobro deluje tudi na gledališkem odru.« Izvirno besedilo je Maurič-Lazarjeva predelala skupaj z avtorico slikanice Anjo Štefan in sedem nepovezanih epizod sestavila v en mravljinčji dan. Ena mravljica je vsa odeta v rožnato in obožuje jagodni sladoled, druga se zelo boji medveda, tretja se sprašuje o tesnobi in prijateljstvu, četrta pa pravi, da kdor gleda z vso širino srca, ta ne pozna meja. In si nadene uhane kar na rumen klobuk, ker pač nima ušes.
»Razen mravljinčjih klepetanj so vse misli v predstavi Anjine,« postopek dramatizacije razkriva Martina Maurič Lazar. »Mislim, da je to eden Anjinih najboljših tekstov, v katerem je misel do popolnosti vklesala v svoj specifični ritem.« Igralci tako nimajo veliko prostora za improvizacijo, svobodni pa so v interpretaciji.
Polno mravljinčjih modrosti
Štiri črne mravljice se pogovarjajo z nevsiljivimi rimami in vsak pogovor končajo z modrostjo, ki je včasih skoraj skrita. Martina Maurič Lazar pravi, da jo vendarle lahko razume vsakdo, tudi majhni otroci od treh let naprej. »Vsak otrok ima svoje sito za to, katero misel ponotranji in katero sploh sliši. V tej predstavi je veliko modrosti, zapisanih na otrokom dostopen in razumljiv način. Prepričana pa sem, da bo vsak otrok za svojo vzel katero drugo. Hudo mi je, ko otroke podcenjujemo, da česa ne bodo razumeli. Bodo, po svoje bodo razumeli. Ostalo jim bo nekje v ozadju in doživeli bodo mravljice, njihov način razmišljanja in življenja. Doživeli bodo celoto, ki jim bo prav tako veliko dala.«
Lutke so nastale po ilustracijah Zvonka Čoha, ki je podobe črnih mravljic z zvedavimi očmi in v pisanih oblačilih najprej ustvaril v slikanici. Življenje so jim vdihnili animatorji Asja Kahrimanović, Polonca Kores, Matevž Müller in Katja Povše. »Za vsak stavek, ki sem ga določala prvi, drugi, tretji ali četrti mravljici, sem vedela, komu bi ga položila v usta,« pravi režiserka. Vendar je izbiro vlog na koncu prepustila animatorjem na vajah in z veseljem ugotovila, da so izbrali enako kot ona. »Vesela sem, da se je izšlo natančno tako, kot sem si tudi sama predstavljala. To je rezultat našega skupnega dela in ker se dobro poznamo, dobro vemo, kdo je katera mravlja.«
