Postopno rezanje, krčenje, pa prilagajanje namišljenemu okusu množic – vse to je abonmajski ciklus naših Simfonikov močno oslabilo in temu primerno skromen je tudi obisk, pa čeprav je na sporedu glasba, ki je slovenski intelektualec sicer ne pozna iz njenega osnovnega glasbeno-zgodovinskega konteksta, ampak ga mora gotovo fascinirati v kontekstu Kubrickove »odisejade«. A očitno tudi takšna fascinacija ne zaleže več. Del skrivnosti je gotovo skrit tudi v prvem delu koncerta, ki je zdrvel mimo kar nekam preveč nemarno. To še posebej velja za izvedbo Osterčeve skladbe Passacaglia in koral, ki se je zdela na hitro pogreta, brez dirigentovega jasnega uvida, kaj početi s tipično glasbo nove stvarnosti, ki želi biti decidirano objektivizirana, a še vedno ujeta v formalne šablone velike preteklosti (passacaglia, koral). Posledica takšne rokohitrske izvedbe je poglabljanje provincialističnega prepričanja, da slovenska glasba niti ni vredna resnega študija, ker je pač slaba. Toda krog »slabega« se ne začne nujno pri partituri!
Priložnost v Nielsenovem Koncertu za klarinet je dobil mladi Blaž Šparovec. V skladbi, ki podobno kot Osterčeva ne želi sentimentaliziranih romantičnih občutij in v ospredje postavlja klenost izraza in celo humornost, je do izraza prišla predvsem mladeničeva virtuoznost (vrtoglave pasaže) in očitna brezkompromisna želja, s katero se je v vratolomne vijuge koncerta vrgel brez strahu, da bo kakšen ton izgubil prezenco. To je gotovo odlika, kot tudi sposobnost karakternega izmenjavanja med razboritim in bolj meditativnim, bolj kompleksna razdelava Nielsenovega izrazno zapletenega koncerta pa najbrž še pride.
O izvedbi simfonične pesnitve Tako je govoril Zaratustra je treba zapisati, da je bila solidna – tudi zato so uvodni pomisleki žalostni. Njena odlika sta bili predvsem virtuozna prečiščenost (izjemna solo violina, prva trobenta in klarinet) – brez dvoma se je Straussu na vajah posvečalo bistveno več pozornosti kot Ostercu ali Nielsenu – in izrazita strastnost, ki je imela svoje izvore v dirigentu En Šau. Tako se je zvočnost mogočno pretakala po prostoru, iz igre med poglobljenim in dramatičnim pa se je začela počasi luščiti tudi svetovnonazorska zavezanost Nietzscheju. Seveda je mestoma ostajala groba, preizdatna zvočnost, ki je dobila prednost pred barvno raznolikostjo – a od »koprodukcijskega« orkestra žametne uglajenosti ni pričakovati.
