Duhovit je uvodni prizor »vožnje« župana (Branko Jordan) z reporterjem (Nenad Nešo Tokalić), četudi je »sedenje« v fiktivnem vozilu množično izrabljan režijski prijem. Prizor sledi nememu mimohodu v črno odetih žensk z velikimi vrečami, polnimi zraka, torej nevidnega bremena, skozi vetrovno pokrajino (scenograf in avtor videa je Dragutin Broz). Na tak način dobimo iztočnice: nekdanji komunist, zdaj novopečeni »demokratični« župan bi rad reklamni predvolilni televizijski spot o svojih načrtih, medtem ko stereotipno bedast novinar pametno zasluti neko drugo zgodbo pod zgodbo o porušenju propadle socialistične tovarne, kjer naj bi zraslo krasno novo ekonaselje. Ta mračna skrivnost, drama neke vasice v času prodora komunizma, se začne razkrivati v časovnem skoku v preteklost.
Sprva skuša biti ta vasica spet smešna. V premiku od »romunskega filma do balkanske predstave«, kot so uprizoritev označili ustvarjalci, smo res v pravem južnobalkanskem melosu, v klišejski folklori, kakršno so nam ponujale gledališke predstave v 70. letih: vsi so nadvse prešerni, četudi med njimi tava dekle, nekakšna obnemela Ofelija, ki jo je onečastil, zapustil in v norost pahnil glavni vaški žrebec Janko (Srdjan Grahovac), četudi očetje zganjajo nasilni paternalizem in ženske enako tipično manipulativno blaženje posledic. Smešno naj bi bilo verjetno to, da na veliko preklinjajo, da je veliko tistih patetičnih, glasnih stereotipnih dovtipov, da se zdaj ravsajo, zdaj trepljajo, grabijo za zadnjice – in seveda veliko pijejo. Noben kliše ne manjka: napihnjeni dedci, gobezdave babnice, ena glasna, druga gluha, ena je ves čas »grogi« in druga je vaška lahkoživka (Mateja Pucko), ki razdira okrogle o spolnih značilnostih sovaščanov in seveda zastopa »liberalistično« modrost. Vse skupaj je nekakšna robata veseloigra v slogu Matiček se ženi, kmečka idila v folklornih oblačilih, barvit, prešeren, nedolžen svet, preden vanj vdre tuja, nasilna ideologija.
Ta vdre dobesedno, s posilstvom uboge norice (ponovnim ali pa je bil Janko nežnejši?) in njeno smrtjo. Rusi so tu! Ne (tudi) kot del zavezniških sil v boju proti nacizmu in lokalnim romunskim kolaborantom, ampak kot čisto zlo. Črno-belo. Ob Stalinovi smrti prepovejo vsa slavja, tudi načrtovano poroko. Ta zato poteka brez besed, v tišini, ki ponuja vrsto pantomimičnih komičnosti, dokler se protestno ne odločijo za kršitev prepovedi, ki ji sledi kruta represija.
Nema poroka izhaja iz tragičnega romunskega dogodka, ki ga režiser Mustafić umesti v prežvečeno »ljudsko« komičnost in sentimentalno patetiko (užaloščena nevesta, Ksenija Mišič, na rampi) in kjer celo dobre domislice (posnemanje živalskih glasov) eksploatira toliko časa, da razvodenijo. Po drugi strani ga skuša aktualizirati s stereotipnim poudarjanjem današnje vloge medijev in s simplicistično paralelo med Stalinom in Putinom. Ti vdori aktualnosti so hudo nebogljeni, reporterjevo »politiziranje« je cepetanje na občih mestih, njegova kritična ost je podobna rabljenemu zobotrebcu. V tej neambiciozni, a zasedbeno veliki postavitvi je edini, ki mu uspe pobegniti klišeju, Branko Jordan v vseh treh vlogah.