Prav navidezna monotonost se razume kot skrita poanta albuma oziroma zbira pesmi, ki so nastale v zadnjih osemnajstih mesecih. Po eni strani gre za introspektivne motive, kjer v ospredje stopijo skorajda klasični kantavtorski pristopi (ti momenti odpadejo zlasti na ženski del tria), po drugi pa za eksperimentalne elektronske dovtipe, s katerimi moški del tria odgovarja na njena »zavožena« leta. Ustvarjena napetost navzven in emotivni crescendo navznoter sta elementa, ki potegneta jasno ločnico med mračno preteklostjo in lepšo prihodnostjo. London Grammar se namreč ozirajo izključno v prihodnost in tako tudi njihove male muzike prehajajo iz amorfnih v konkretne, najsi nagovarjajo prek klavirskih tipk ali z diskretno elektroniko, sintetičnimi prijemi in nežnimi kitarskimi premazi. Skratka, ničesar ni preveč in ničesar ni premalo. V zadnjem delu albuma uvodna napetost sicer nekoliko popusti, a ne toliko, da bi ji lahko pripisali pomanjkanje idej ali neučakanost. If You Wait je pravilno odmerjena, vešče producirana in zaokrožena celota – in zlasti slovo od anonimnosti. Vseeno se na koncu skriva tudi past, kateri bodo morali v prihodnosti posvetiti kar nekaj ustvarjalnega časa, da bi se izognili samorecikliranju. Poraja se namreč ključno vprašanje, koliko manevrskega prostora jim še preostane, saj se bodo morali orientirati znotraj ozkega žanra.
S prvencem London Grammar osvajajo počasi, a zanesljivo, brez pretiranega pompa; z navideznim minimalizmom, kjer se spajata sedanjost in sakralna melanholija, le da njihovo izhodišče niso marmornati zidovi, temveč notranjost londonskega podzemlja. V tem tiči tudi njihov največji paradoks, saj nam namesto (pričakovane) utesnjenosti skozi zlitje vzporednih zvočnih odtenkov ponudijo izkušnjo prostora, kjer inštrumenti sledijo prodornemu vokalu pevke Hannah Reid. Prav pomisliti sem moral, kdaj sem nazadnje slišal tako krepostni kontraalt, ki je sposoben prebiti zid, in se spomnil na Judie Tzuke. Nepošteno bi bilo, da bi kakor koli navijal ali napovedoval, kdo bo letos odnesel brita za novinca leta, vendar po slišanem zagotavljam, da je vsaj nominacija povsem zaslužena.
