Danes se za konec tedna pred gromozansko skladiščno halo vije dolga kača ljubiteljev umetnosti. Čakajo, da bi si ogledali razstavo – instalacijo znane črnske umetnice Kare Walker, ki podobno kot prej na bolj posvečenih umetnostnih prizoriščih v svojem slogu provokativno obravnava in prikazuje rasizem, zgodovino suženjstva, seksualnost in vlogo žensk v ameriški družbi. Naslov razstave je poveden: A Subtlety ali čudovita sladkorna punčka – poklon neplačanim in zgaranim rokodelcem, ki so izčistili naš okus sladkosti v prehodu s polj sladkornega trsa v kuhinje novega sveta pred podrtjem rafinerije sladkorja Domino. Kaj je »subtlety« oziroma »soltete«? Iz srednjeveških opisov pojedin na angleškem in francoskem dvoru je razvidno, da so bile »subtleties« sprva okrasne sladkorne skulpture, ki so jih stregli med različnimi hodi. Bile so vseh oblik, motivov, lepe in slastne, poželjive, saj je bil sladkor redka dobrina. Sčasoma so jih podredili političnim simboličnim ciljem. S sladkimi emblemi niso le laskali, marveč pretkano – subtilno – grajali krivoverce, politične tekmece. Lahko se je pripetilo, da je nekdo na kraljevi pojedini s sladko figurico dobesedno požrl svarilo vladarja, da mu bo kot posladek oddrobil glavo.
»Subtlety« v interpretaciji Kare Walker je velikanska, strašno lepa bela sladkorna »sfinga«. Glasno molčeča in zaprtih oči ponazarja golo telo črnske ženske s stereotipnimi telesnimi potezami (ameriške) Afričanke: močnih ustnic, bujnih oblin, z značilno zavezano naglavno ruto in uhani. Spominja na podobo »južnjaške mammy«, suženjske dojilje in varuške, na dobrodušno črnsko teto Jemimo, ki se je smejala z embalaže ameriške proizvajalke biskvitov, tudi na »hotentotsko črno Venero«, Sarah Baartman iz južne Afrike, ki so jo v 19. stoletju prodali na Angleško in jo zaradi poudarjenih telesnih proporcev golo razkazovali na sejmiščih kot predstavnico nižje človeške vrste.
Vstop v sto metrov dolgo temno halo rafinerije je impozanten in tesnoben. Vanjo se je zažrl vonj po prežganem sladkorju, s sten in s stropa še vedno kaplja rjava lepljiva melasa. Pogled skozi lino na nebotičnike Manhattna odkrije, da je mesto zrastlo tudi na sladkorju. Ob jeklenih podpornih stebrih so razporejeni kipci črnskih dečkov s košaro v rokah iz rjavega sladkorja in premaza melase. Topijo se. Pod fantki s polj sladkornega trsa se nabira rjava lužna gmota. Učinek je moreč, to je ta »krvavi sladkor«, iz katerega so zgradili Bordeaux, New York. Pot vodi k orjaški beli sfingi iz sladkornega preliva, ki postaja vse večja. Ogromna. Za sladkorni omot deset metrov visoke in trideset metrov dolge visoke plastične skulpture so porabili nekaj deset ton belega sladkorja. »Sladka punčka« se tudi topi, spreminja obliko. »Subtilna figura« je polna hudih nasprotij in potlačenih zgodovinskih referenc. Belina opomni, da je črnka služila belim družinam, stregla beli sladkor, ki so ga po dolgem procesu predelave trsa v sladkornih tovarnah na polju pobelili v rafinerijah metropol ter prodali nazaj. A »sugar baby« je služila tudi drugače. Gole prsi, izbočena zadnjica in nabrekla vulva »sfinge« kričijo, da je bila tudi predmet nasilnega sladostrastja, popolne seksualne podreditve in človeškega ponižanja.
Kara Walker je kot eno glavnih referenc pri raziskavi navedla antropološko klasiko ameriškega antropologa Sidneyja Mintza, Sladkost in moč. Njegova socialna zgodovina sladkorja obravnava sistem hrane, njeno industrijsko proizvodnjo, distribucijo in porabo. Na poti tropskega (po)živila, ki je povezala kontinente – za kakšno človeško ceno –, je sistem sladkorja ustvarjal političnoekonomsko vrednost in vplival na prehranske vzorce: na sladkost je »navlekel« angleške delavske množice. Sladki kolonialni proizvod je povzemal nastajajoči smoter svetovnega kapitalizma.
Proizvodnja in poraba sladkorja – te prve »junk food« – sta bili prepleteni. Funkcijo sladkorja sta določali dostopnost in razširjenost. Sladkor je bil zaporedoma zdravilo, začimba, snov za okraševanje, sladilo in sredstvo za konzerviranje. Ko je izgubljal simbolično vrednost (»subtlety« vladarjev), se je večala njegova ekonomska in prehranjevalna vloga v kombinaciji s čajem in kot sestavina sladic. Že v 18. stoletju je postal vir ekonomske moči in oblasti. Širša dostopnost je spremenila prehranjevalne vzorce. Njegova popularizacija s pomočjo sladkanega čaja in melase se je začela z večjo kupno močjo delavskih razredov. Postal je potreba. Njegovi največji porabniki so postali reveži in delavski razredi. Preobrazba v vsakdanje dostopno blago je ustrezala kapitalističnemu pogledu na razmerje med delovno produktivnostjo in porabo.
Ena izmed aktualnih družbenih podmen bele »sladke punčke« je, da se bogati danes zatekajo k uživanju manj čistih, rjavih vrst sladkorja, revne ljudske, tudi rasno zaznamovane množice pa uživajo beli sladkor in umetna sladila, skupaj z maščobami. Poraba sladkorja in sladil v ZDA narašča. In z njo socialne bolezni, kot sta diabetes in debelost. Subtilnosti ni. To pokaže gesta sladke sfinge v tovarni sladkorja – pokazana figa v njeni levi roki.