To stanje razjasni pogled na NUK-ov seznam knjig, ki so bile meseca aprila še v tisku, kjer najdemo tudi pesniški prvenec mladega avtorja. A letošnja zlata ptica se nanaša na leto 2012 (četudi ne nujno na dela, ustvarjena v letu 2012), izbrana pa naj bi bila pod določenimi formalnimi pogoji. Sredi januarja je Liberalna akademija objavila razpis, s katerim je iskala predloge za nagrade, ki so morali biti z utemeljitvami poslani do 25. februarja 2013. Razpis, kot je slišati iz vrst žirije, po dogovoru s podeljevalcem naj ne bi bil zavezujoč. A kako bi žirija sploh lahko izvedela za avtorja, katerega knjiga je bila v času izbora komajda dostopna ali pa sploh nedostopna? Preprosto. Žirijo zlate ptice sestavijo iz po enega predstavnika posameznega področja, kar seveda pomeni določeno avtonomijo in suverenost vsakega člana. In žirant za literaturo je (bil) letos in lani Dejan Koban, organizator Mladih rim, katerih namen je promoviranje še neuveljavljenih pesnikov in v okviru katerih se je večkrat predstavil tudi »njegov« nagrajenec. Kaže, da je Blaž Božič nagrado prejel, ker je v žiriji po naključju njegov dobro informiran poznavalec, po malem občudovalec. »Poezija, ki iz Ljubljane dela metropolo,« je Koban velikodušen v utemeljitvi.
Pripetljaj ima, kot se za žanr spodobi, predvidljivo nadaljevanje. Na podelitev nagrade se je javno odzval Inštitut IRIU, ki podobno kot Mlade rime deluje kot platforma za omogočanje neuveljavljenih mladih inovativnih ustvarjalcev. Žiriji zlate ptice je spisal odprto pismo s poudarkom, da ne želijo razpravljati o literarni kakovosti avtorjevega prvenca, pač pa jih moti, da ni bil upoštevan pravilnik oziroma razpis nagrade. In v tem slogu dalje: »Ker so podeljevalci nagrad poudarili, da prejemniki s svojim prizadevnim in vrhunskim delovanjem ponujajo alternativo malodušju ali kar odkriti depresiji, ki zaznamuje te težke čase, upamo, da bodo nemudoma pojasnili nastalo situacijo oziroma primerno ukrepali, če je šlo za kršitev pravilnika, in s tem tudi kot komisija pozitivno vplivali na vzdušje na slovenski kulturni sceni.« Seveda so se, prav tako žanru primerno, internim protestom nad neupoštevanjem razpisa pridružili tudi uredniki, ki so za nagrado predlagali kandidate iz lastnega založniškega programa.
Vendar, če bi bila zgornja argumentacija inštituta IRIU dosledna, bi nelagodje izginilo, če bi le avtorjeva knjiga izšla do 25. februarja. Pripetljaj je v resnici primer nečesa »večjega« in konstantnega. Dovolj nazorno kaže, da so pri podeljevanju nagrad, naj imajo praktično ali kot zlata ptica le simbolno vrednost, vedno na delu partikularni interesi in posamezni okusi. Primer pa je še toliko bolj simptomatičen, ker prikazuje, kako so »kritični« odzivi pogosto nič manj partikularno motivirani, predvsem pa se niso pripravljeni dotakniti jedra problema. Zahteva formalne neoporečnosti je pravzaprav le revna obleka povsem legitimne zadrege in nejevolje nad transparentnimi protežiranji pri podeljevanju nagrad v umetnosti, ki z vrednotenjem pogosto nima nič skupnega. Da bi razpravljali o prepričljivosti literarnega ocenjevanja ali celo (ne)okusih, to ne gre, kajne?
