Ustvarjalci na področju likovne, vizualne, intermedijske in interdisciplinarne umetnosti opozarjajo na dejstvo, da jim mnogi javni zavodi, kjer razstavljajo, ne plačujejo razstavnin, torej avtorskega honorarja za opravljeno ustvarjalno delo. Javnim ustanovam torej oblikovanje njihovega programa omogoča podplačano ali neplačano delo večinoma samozaposlenih umetnikov, ki so za razliko od zaposlenih v galerijah in muzejih že tako v izrazito prekernem in brezpravnem položaju.
Fotograf Žiga Koritnik poroča, da se neplačniki izgovarjajo na majhne proračune in na promocijo, ki jo zagotavljajo. »Kar se mi zdi nesmiselno, saj vlada med nami sinergija – vsi naj bi delovali v skupno dobro promocije kulture in umetnosti.« Priročni izgovori so tudi tisk vabil, pomoč pri postavljanju razstave, oprema, objave v časopisih, stroški morebitne pogostitve ob odprtju, dejstvo, da je razstava prodajna. »A zelo redko se zgodi, da prodaš fotografijo na odprtju ali v času razstave, praktično nikoli. Vse, kar pobereš, je 'slava', s katero težko plačuješ položnice.« Intermedijska umetnica Irena Pivka presoja, da se prav v sodobni umetnosti zrcali kruti kapitalistični odnos postfordizma, v katerem je manjši pač prisiljen delati zastonj.
Potreben bo sistemski pristop
Problem je sistemske narave in kaže na nepremišljeno ali le neučinkovito kulturno politiko pristojnega ministrstva, ima pa tri variacije. Umetnik občasno sploh ne prejme nobenega plačila, kar pomeni, da mu javni zavod odreče celo plačilo stroškov, ki jih je imel z izvedbo razstave. Druga oblika problema je, ko avtor sicer prejme plačilo, poimenovano »razstavnina«, vendar gre v resnici za povračilo materialnih, prevoznih in drugih stroškov. Tretji vidik problema pa je dejstvo, da se javni zavodi, če se že odločijo za plačilo razstavnine, večinoma odločijo za upoštevanje minimalnih priporočil ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (MIZKŠ). Vendar umetniki opozarjajo, da so predpisani zneski prenizki, da bi lahko predstavljali dostojno plačilo za opravljeno delo. MIZKŠ priporoča najmanj 300 evrov za osebno razstavo iz tekoče produkcije, najmanj 1100 evrov za pregledno in najmanj 2100 evrov za retrospektivno razstavo.
Na sistemsko naravo problema in na njegovo rešljivost kaže dejstvo, da nevladne organizacije razstavnine izplačujejo, saj jih k temu silijo pogoji na razpisih. Paradoksalno pa je to, da je njihovo financiranje mnogo manj stabilno od financiranja javnih zavodov in da imajo društva ali zavodi malo ali nič zaposlenih, medtem ko jih muzej ali galerija seveda imata. »V razmerah, ko za delo z razstavo dobijo plačilo vsi vpleteni, razen umetnika, se umetniki počutimo prikrajšani za osnovne pravice in smo socialno in poklicno razvrednoteni,« beremo v javni pobudi za ureditev problema izplačevanja razstavnin, ki jo podpisujejo Odprta zbornica za sodobno umetnost, Asociacija in Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov. V privolitev v nepravične razmere umetnike prav tako silijo sistemski vzroki, saj razstavne reference potrebujejo pri urejanju statusnih zadev, kar v javnih zavodih s pridom izrabljajo.
Konkretnost zaveze se je »izgubila«
Javni zavodi, kjer so v preteklosti javno priznali, da razstavnin ne plačujejo, so denimo Galerija Božidarja Jakca, Obalne galerije Piran in Koroška galerija likovnih umetnosti. Bojan Božič, v. d. direktorja Galerije Božidarja Jakca, razlaga, da razstavnine njihov razstavljalec ne dobi, vendar pa poleg kritja stroškov prejme brezplačnih 50 izvodov katalogov. Direktorica Moderne galerijeZdenka Badovinac pravi, da plačujejo vsaj simbolične razstavnine. Po mnenju obeh vprašanih bi moralo ustrezne ukrepe na tem področju sprejeti ministrstvo. »Ne glede na to, da se na MIZKŠ načelno strinjajo, da je treba plačevati razstavnine, se vsota denarja za projekte zato nič ne povečuje, prej obratno.« Zdenka Badovinac dodaja, da bi moral MIZKŠ omogočiti posebna sredstva za razstavnine, torej povečati proračune projektov. Načelno strinjanje uslužbencev MIZKŠ z razstavninami se ji zdi »metanje peska v oči«.
Na ministrstvu se problema zavedajo, o čemer priča tudi osnutek Nacionalnega programa za kulturo 2013–2016 (NPK). V njem uslužbenci direktorata za kulturno dediščino, ki je pristojen za muzeje in galerije in ga vodi Damjana Pečnik, napovedujejo sprejetje »primerljivih normativov in standardov za delo« ter njihovo spoštovanje pri vseh programih in projektih, ki jih sofinancira MIZKŠ. Ob tem je vredno dodati, da je prejšnji osnutek NPK, ki datira v november 2011, vseboval tudi oceno potrebnih finančnih sredstev, vendar se je podatek v aktualnem osnutku skupaj s številnimi drugimi konkretnostmi »izgubil«. Zavezo poenotenja razstavne politike v reprezentativnih združenjih podpirajo. Vesna Bukovec iz Odprte zbornice ob tem dodaja, »da je podana zaveza v NPK precej ohlapna in bi si želeli bolj konkretnih zavez, na kakšen način bodo to izpeljali«. Osnutek konkretnih predlogov, kako sistemsko urediti plačevanje razstavnin, naj bi na ministrstvu sicer pripravljali.
