»In... kaj počnete, ko se ne selite?«
»Pišem... za časopis.«
»Res? Zakaj pa novinarji nikoli ne poveste tistega, kar je res?«
»...«
»Ves čas pišete le o tem, kaj je kateri politik butastega rekel in kdo v vladi se spet prička, nikoli pa ničesar o pomembnih stvareh. Zakaj nikoli ne napišete tako, kot je?«
»Am...«
»Recimo protesti. Namesto da bi napisali, da z nageljni v gumbnicah ne bo nobene spremembe, ste ves čas pozivali k mirnim protestom. Vsak otrok ve, da se po mirni poti nič ne da.«
»Tehnično gledano, k mirnim protestom so pozivali udeleženci protestov, mi smo o tem le poročali...«
»Pa kaj naj jaz s takimi mediji? Zato pa ne berem. Le še TV prižgem, da se jim smejem. Kar koli rečejo, zgolj obrnem na glavo in vse mi je jasno.«
»Ja, jaz že kakih deset let živim brez TV...«
»In zakaj ne poveste že enkrat, da je demokracija farsa?«
»Govoriti, da je demokracija farsa, je nehvaležno, ker kakšne alternative pa imamo?«
»Tudi demokracijo je mogoče izpeljati boljše in slabše. Način, kako to delamo mi, je najslabši. Šestdeset odstotkov ljudi sploh ne hodi volit, vlado pa sestavljajo politiki, ki jih ne podpre niti 15 odstotkov prebivalstva. In ti tipi imajo obraz, da nam vladajo, da hodijo tja pred kamere in se nam režijo v frise! Ali bo kdo končno napisal, da je to videosmešnica?«
»Predlagate konec predstavniške demokracije in preizkus neposredne demokracije, kjer lahko vsak neposredno sodeluje pri sprejemanju političnih odločitev?«
»Jaz predlagam, da najprej fizično odstranimo vse ljudi, ki so v zadnjih 20 letih prišli samo blizu vladi ali parlamentu, in začnemo na novo. To predlagam za začetek. Če so res tako sposobni, jim bo uspelo v podjetništvu, sicer pa jaz iščem nekoga, ki ga pošteno plačam, da mi očisti tovornjak. Predlagam, da ima vsak državljan glas. In če nima glasu oziroma ga na volitvah ne da, predlagam, da to tudi nekaj pomeni. Predlagam, da volilna udeležba pod 50 odstotkov pomeni, da je sistem nelegitimen. Mogoče je legalen, a je nelegitimen. Evo, to jaz predlagam, da se zapiše v ustavo. Zakaj pa vi v medijih nič ne pišete o zamislih, kakršna je UTD?«
»Saj pišemo o pobudah, kakršna je UTD...«
»Kratki članki, malo o Švicarjih, vse skupaj nič. To je treba bolj resno vzeti, treba je predstaviti stališča za in proti, treba je vprašati ljudi, treba je slišati njihov glas, na ulico je treba, novinarji se morate angažirati, kot vi to rečete.«
»Nekateri mediji se angažiramo bolj, drugi manj...«
»Zakaj ne napišete, da UTD nima politične podpore, ker politiki vedo, da z UTD pade polovica njih in večina državne uprave? Ko ne bo več treba preračunavati podpor, zavarovalnin, prispevkov, pokojnin, vseh vrst transferjev, potrebujemo en malce zmogljivejši računalnik in dva računalničarja, eden je lahko ves čas na dopustu za takrat, ko drugi zboli... Ne pa vseh tistih preplačanih nekoristnih postopačev v državni upravi, ki bi ves čas računali in ugotavljali, da je žakelj prazen, in politikov, ki bi izumljali toplo vodo.«
»To je res, ampak z UTD je treba previdno, veste, to je precej občutljivo vprašanje, ki terja politično preudarnost in...«
»In zakaj ne napišete že enkrat, da vse to višanje prispevkov in obveznosti ne bo zakrpalo nobene od vreč brez dna? Da bi ljudje z veseljem plačevali svoje obveznosti, potrebujemo najprej sistem, v katerem ne bodo imeli občutka, da njihov denar kar naprej izpuhteva. Kakšno voljo pa naj imam vsako leto plačati več prispevkov, če ne vem, kam gre moj denar, in če vse, kar dam državi, nikomur nič ne pomaga?«
»To vam dam kar prav, ja...«
»Ljudje potrebujejo sistem, v katerem bodo imeli občutek, da imajo vsi ti davki neki smisel. Če bi imeli UTD, predlagam le DDV. In ta naj bo visok, 60-odstotni, obdavčimo porabo, tako kot je treba... Jaz, ki porabim veliko nafte, bi na tak način plačal za onesnaževanje in še spodoben dohodek vsakomur. Ne pa da za špecerijo nimajo upokojenke, ki so vse življenje garale...«
»Da, o tem je treba debatirati, koliko davka pobrati in kje...«
»In politiki so tepci. Zganjajo propagando, da naj podjetniki izdajamo račune, ne povedo pa, da je stranka pri tem ****na stranka. Z veseljem ji izdam račun, bo pač plačala 20 odstotkov več. Upam, da niste tako neumni, da bi zahtevali račun?«
»Ko bomo imeli UTD...«
Tako sem se preselila. In ugotovila, da, dokler mediji ne bomo pisali o svetu, kakršen bi lahko bil, namesto le o svetu, kakršen je, nimamo prihodnosti.
Mediji namreč. Za voznike tovornjakov se ne bojim.