Poleg bioloških instalacij je Saša Spačal posnela tudi nekaj dokumentarnih in generativnih videodel. V sodelovanju z Luko Prinčičem je že leta 2006 posnela dokumentarni video o zasedbi Tovarne Rog kot članica skupine TEMP, kasneje je pripravila tudi videoanimacijo za projekt Dih časa pianistke Nine Prešiček, ki je interpretirala Johna Caga ter videomodulacijo v realnem času za kompozicijo Med prsti zven podobe skladateljice Larise Vrhunc.
Pri intermedijskih bioart instalacijah sodeluje s širokim naborom programerjev, elektrotehnikov in znanstvenikov. Že pri prvem kompleksnejšem projektu 7K predlaga sedmo kraljestvo življenja, imenovano »technium«, ki je poleg arhej, protistov, bakterij, gliv, rastlin in živali tista nova oblika življenja, ki vključuje hibridno simbiozo med tehnološkimi in biološkimi sistemi. Za 7K je zasnovala interaktivno zvočno in vizualno umetniško instalacijo, v kateri obiskovalke in obiskovalci postanejo del hibridnega ekosistema. Mikrosistem z rastlinjem, mikroskopskimi organizmi in vrsto nanobitij je prikazoval vizijo fantastične prihodnosti. Instalacijo si je publika nazadnje lahko ogledala na razstavi Kiparstvo danes: Performativna telesa in okolja v Galeriji sodobne umetnosti v Celju. Pri projektu so z umetnico sodelovali Joby Harding, Tadej Droljc in dr. Aleš Kladnik.
Pri futurističnih tehnoloških prototipih Sašo Spačal zanimajo predvsem nevrološki in psihosomatski učinki, ki bi utegnili pripeljati civilizacijo na višjo raven. Z namenom razumevanja delovanja človeških možganov je v sodelovanju s Tadejem Droljcem in dr. med. Simonom Brežanom zasnovala prototip nevronskega stroja Sinergija, ki je prek možgansko-strojnega vmesnika omogočal proces reprogramiranja človeških možganov. V instalacijo so hkrati vpeli po dve obiskovalki ali obiskovalca, ki sta poskušala nadzirati delovanje možganov prek možganskih tipal oziroma merilcev možganske električne aktivnosti (EEG), celotni proces pa se je odražal z generativnim videom, ki je prikazoval zgoščevanje ali razpršitve človekove koncentracije.
V sklopu mednarodne delavnice Interactivos v Laboratoriju za znanost in umetnost – Ljudmila je Saša Spačal v soavtorstvu z Mirjanom Švagljem in Anilom Podgornikom začela razvijati generacijo Mycophone sistemov, ki temeljijo na principu biohekirane glasbene skrinjice, ki zvoke hkrati črpa iz upornosti bioloških organizmov, mehanskih delov in elektronskih naprav, v katere je vključen tudi človek. Prvotni prototip je umetniška ekipa nadgradila v delu mycophone_unison. Z isto umetniško skupino se bodo predstavili tudi jutri ob odprtju simbiotičnega medvrstnega konektorja Myconnect, ki odpira novo poglavje v razumevanju razširjene realnosti. Razširjena realnost je prvotno predstavljala somatsko izkušnjo virtualnega življenja, Spačal, Švagelj in Podgornik pa bodo somatsko izkušnjo razširili na čutenje biološke vrste. Prikazali bodo možnost transgresije med vrstami, ki poleg našega razumevanja realnosti izziva tudi antropocentrično pozicijo človeka.
