Mednarodne koprodukcije spadajo že v okvir rednega delovanja ljubljanskega Mini teatra, zadnja v programskem sklopu postdramskega gledališča pa je v utečeno slovensko-hrvaško povezovanje vključila še Compagnie Yeyotheatre iz Abidžana v Slonokoščeni obali, kjer je predstava Snajper januarja doživela tudi premiero. Dejansko gre predvsem za uprizoritev, ki jo je s štirimi igralci iz Abidžana ter v sodelovanju z nekaterimi stalnimi sodelavci pripravil režiser Ivica Buljan, z nekajmesečnim zamikom pa smo si jo, predvsem kot informacijo o čezevropskem delovanju Mini teatra, lahko ogledali tudi slovenski gledalci.
V največjem mestu zahodnoafriške države, kjer za igralce po študiju ni umetniškemu poklicu ustreznega dela, je Buljan že režiral leta 2009. V nasprotju s takratno postavitvijo Krleževega Kraljeva pa se je tokrat lotil uprizarjanja s številčno precej manjšo, na avdiciji izbrano igralsko zasedbo, z namenom »narediti mobilnejšo predstavo, ki bo imela daljši vek trajanja«, ter se, tudi s sporočilnega vidika, ki močno odgovarja uprizoritvenemu okolju, odločil za delo hrvaškega pisatelja Damirja Karakaša – le nekaj mesecev prej v Zagrebu krstno uprizorjeno igro o današnji generaciji mladih, ki se sooča z neperspektivnostjo domačega okolja in si ga, v hrepenenju po boljšem življenju, želi tudi zapustiti.
Snajper – naslov seveda označuje nekoga, ki natančno meri na svojo žrtev; v igri je to predsedniški kandidat – pa ne izpostavi le želje po odhodu. Karakaš v prikazu situacije, ki preseže okvir izvorno hrvaškega dramskega izhodišča, spregovori o neperspektivnosti generacije mladih tudi z njeno postavitvijo nasproti tistim, ki so na vodilnih mestih v družbi in se potegujejo za položaje s še večjo družbeno močjo. Muki, ki kot podeželan sanja o okusnosti mestne pizze, vse dokler je ne poskusi, sprejme angažma snajperja, da bi z zaslužkom lahko odšel v mitizirani Pariz; njegov naklep umora torej ni, kot bi se sprva utegnilo zdeti, dejanje iz prepričanja. Tudi Sončica, ki je z njim (morda pa tudi ne z njim) noseča, ima pred očmi zagotovilo za prihodnost. Medtem pa se študent, ki se znajde v njunem začasnem prebivališču, tako rekoč predstavnik »odvečnega« znanja, nad stanjem stvari še pritožuje ne več. Karakaš se pri podajanju tovrstnega pogleda na tukaj in zdaj, situacije, v kateri tudi ni odprta kakršna koli možnost za spremembo, ne spusti v osrčje zgodb oseb, temveč jih oblikuje predvsem v slikanju nekaterih značilnih potez (denimo Mukijevega nerganja) in izpostavitvi posameznih travmatičnih delov njihovih osebnih zgodovin, kar vnese tipskost in določeno mero predvidljivosti. Sicer pa igro postavi v notranjost stanovanja in jo izpelje v časovnem obsegu nekaj dni.
Buljan Snajperja postavi v uradnem jeziku, francoščini, na preprostem prizorišču provizorične spalnice in jo opremi z glasbo, ki jo ob strani odra izvaja N' Goran Kouamé Armand (v dogajanje se nato vključi v vlogi policista). Uprizoritev se odvije v enem kosu, s sicer vidnim prehajanjem med prizori, a brez izrazitejše gradnje na časovnem obsegu in tako tudi konkretnejšem zgoščanju situacije. V ospredju so predvsem v ekspresivnosti polnokrvne interpretacije trojice oseb. Irie Philippe Irie Bi je vzkipljivi Muki, ves čas v pogonu, z žarom v očeh ob pripovedovanju o pariških lepotah in utopičnem sanjanju o prihodnosti. Larissa Ouei kot nenehno mireča ga Sončica verjame njegovi pripovedi, a ob naivnosti pokaže tudi lastno računico. Landry Kouamé Bienvenu Amon pa kot v revolucijo nič več zaverovani študent naposled manipulativno prevzame dejanje v svoje roke. Tudi ne iz prepričanja; pa, kot se zdi, tudi zaradi denarja ne.
