“Sam stojim za vsemi filmi”

Ko sem vstopil v njegovo pisarno, je Popek ravno odpiral majhno škatlo, izvlekel disk in ga vtaknil v računalnik. Na ekranu se je pokazal naslov filma Die Wand. Super, kajne, namesto petih ali šestih kovinskih škatel s filmskimi zvitki samo majhna škatlica s celim filmom. »Da, filme zdaj dobivamo na DCP-jih (Digital Cinema Package), kar pa za festival pomeni tudi določen problem. Namreč ta, da se filmi nalagajo na strežnik v realnem času, se pravi, če je film dolg dve uri, potem se tudi toliko časa nalaga, ker strežnik obenem preverja, ali je vse v redu s prenosom podatkov. Nič čudnega, da so si to izmislili hollywoodski studii, saj je ta sistem še najbolj primeren za multiplekse, kjer lahko postrežejo s filmom, naloženim na strežniku, vsaki dve uri, pri čemer kinooperaterju – če ga sploh še lahko tako imenujemo – ni treba narediti drugega kot pritisniti na gumb play. Na festivalu pa je prav nasprotno, saj je lahko v isti dvorani v istem dnevu na sporedu tudi pet različnih filmov, te pa je treba prej naložiti na strežnik, in to v realnem času. Ne vem, kako in predvsem kdaj jim bo to uspelo, zlasti v Kinodvoru, kjer bodo imeli med festivalom pet projekcij na dan. Lani smo imeli na DCP-jih le pet ali šest filmov, letos pa sta od 70 novih filmov le dva na 35-mm filmskem traku. In tudi ta dva bi lahko dobili na DCP, a sem ju na ljubo romantike rajši vzel na traku. Tehnologija bo gotovo poskrbela, da bo čez nekaj časa nalaganje filmov na strežnik bistveno krajše, toda za zdaj je ta logistika vsaj za festivale zelo neugodna.«

Sam pač ne morem obiskati vseh vidnejših festivalov, zato imam odbor, ki mi daje predloge, vendar sam pregledam vse predloge. Edino programa kratkih filmov in Kino balon imata svoja selektorja, Igorja Prassla in Petro Slatinšek. To torej ni klasičen programski odbor, ampak prej neko svetovalno telo, ki ga sestavljajo ljudje, ki tako in tako hodijo po festivalih. Povsem drugače je seveda z velikimi festivali, ki filme prikazujejo premierno in morajo izbirati med tisoči filmov, kolikor jim jih pošljejo producenti. Ti festivali imajo tudi po pet predselekcijskih komisij, kar pomeni, da selektorji posameznih festivalskih programov, uradnega in drugih, izbirajo med filmi, ki pridejo skozi ta sita. Toda teh A-festivalov je malo, velika večina, kar 95 odstotkov je takšnih, ki, podobno kot Liffe, prikazujejo te na velikih festivalih že »presejane« filme in nabrane še na drugih manjših festivalih.

Ne bi, ker je to naloga žirije. Jaz stojim za vsemi.

V Perspektive sem hotel uvrstiti Razrednega sovražnika Roka Bička, vendar se je zgodilo, da so v petih tednih štirje novi slovenski filmi prišli na kinematografski spored. Je pa v tem programu italijansko-slovenska koprodukcija Zoran, moj nečak idiot. V programu Panorama svetovnega filma je celovečerni dokumentarec Petre Seliškar Mama Evropa, o evropskih mejah in ljudeh, ki jim krojijo življenje, v programu kratkih filmov pa tekmuje Špela Čadež s svojim animiranim filmom Boles. In tu je še igralec Marko Mandić, ki nastopa v dveh nemških filmih, Izgubiti razum (Panorama svetovnega filma) in vesternu Zlato (program Kralji in kraljice), v obeh v zelo vidnih vlogah. Ta filma sta bila prikazana na berlinskem festivalu, kjer sta bila dobro sprejeta.

Vsako leto je na Liffu od 30 do 35 filmov, ki imajo distribucijsko licenco za Slovenijo. Letos je v Predpremierah 18 takšnih filmov, preostalih 15, odkupljenih kasneje, skoraj gotovo ne bo v redni distribuciji. Skoraj vsi slovenski distributerji so vezani na partnerje v nekdanjih jugoslovanskih republikah. Noben distributer ne nabavlja filmov le za svojo državo, verjetno jih niti ne bi dobil, ker je interes ta, da se distribuira na čim večjem trgu. Obstajajo, denimo, ukrajinske firme, ki kupujejo filme za vso vzhodno Evropo, se pravi, da vzhodnoevropske države kupijo, na primer, kakšen francoski film od Ukrajincev. Distributerji so mi ponudili najmanj sto filmov, vzel pa sem jih okoli 30 (nekateri so tudi v drugih sekcijah, zlasti v Kraljih in kraljicah). Med temi filmi bodo nekateri prišli v kino, drugi ne; nekateri bodo zanesljivo prišli, na primer Adelino življenje ali film bratov Coen Llewyn Davis, za druge pa niti distributerji še ne vedo, ali bodo v kinu – bodisi zato, ker za multiplekse niso zanimivi, bodisi ker v Kinodvoru za vse ni prostora. Tako se dogaja, da liffovski filmi pridejo na spored, če sploh pridejo, šele čez slabo leto.

Zato ker so vsi filmi, ki bi nas zanimali, že odkupljeni. Ko trgovci s filmi slišijo, da bi nabavil film samo za Slovenijo, se z mano sploh nočejo ukvarjati. Dandanes se mnogi art filmi kupujejo že v fazi predprodukcije, na podlagi scenarijev in castinga. Filmi, ki bodo prvič predstavljeni maja v Cannesu, so povečini prodani že februarja v Berlinu.

Ta program se umešča med Perspektive in Kralje in kraljice, to so filmi režiserjev, ki imajo za sabo že več kot dva filma in torej niso več za Perspektive, obenem pa še niso tako etablirani kot tisti v Kraljih in kraljicah.

Ker so Avstrijci neverjetni filmarji, v dokumentarcu pa so sploh vodilna sila zadnjih 15 let, Francozi se lahko skrijejo. Ko sta bila v Fokusu romunski in grški film, sem filme izbiral iz daljšega, pet- ali šestletnega obdobja, medtem ko so vsi izbrani avstrijski filmi letošnji ali lanski. Poleg petih v Fokusu je še en avstrijski film v Perspektivah, Za vedno neosamljene Monje Art in Caroline Bobek, v Kraljih in kraljicah pa Ulrich Seidl z dvema filmoma svoje trilogije Paradiž. Avstrijski filmi imajo neko posebno estetiko, znajo biti tudi »zateženi«, toda obenem so izredno privlačni, ker neko eksistencialno tematiko prepletajo s humorjem ali absurdi sodobne družbe. Ali pa so inovativni, kot na primer Shirley: vizije realnosti Gustava Deutscha, ki temelji na slikah Edwarda Hopperja.

Nekaj jih vendarle, na čelu z dokumentarcem Sveta obvoznica Gianfranca Rosija, ki je prejel zlatega leva, potem Philomena Stephena Frearsa, Ničelni teorem Terryja Gilliama in Lech Walesa, človek upanja v režiji Andrzeja Wajde. Pogosteje me sprašujejo, zakaj na Liffu ne bo filma Steva McQueena 12 Years a Slave – razlog je ta, da filma na velikih tržiščih še ni v distribuciji, hranijo ga za »predoskarjevsko« obdobje in mu ne dovolijo na manjše festivale. Takšna je logika korporacij, ki stojijo za velikimi filmi.

Seveda, festival plača najemnino za dve ali tri projekcije, medtem ko imamo z distributerji drugačne dogovore.

Letos je bila na televiziji zelo gledana njegova nadaljevanka o Titu, pred tem pa je bil Zafranović prav zaradi Zatona stoletja v domovini skoraj 20 let persona non grata, saj je zaradi tega filma moral zapustiti Hrvaško. Zafranović je tudi član festivalske žirije.

Kinematografi se zadnja leta po vsem svetu soočajo z upadom obiska, pri nas pa je Liffu naklonjena ta specifična kinematografska situacija, v kateri imamo dva ekstrema, Kolosej in Kinodvor. Slednji, mimogrede, deluje zelo uspešno. Obstaja pa kup filmov, ki bi v večjih mestnih dvoranah lahko našli širše občinstvo, a jih tam ni na sporedu. Obisk Liffa se je povečal prav v zadnjih desetih letih, ko je od številnih mestnih kinodvoran obstala le še peščica. To je Liffu tudi omogočilo, da kar 55 odstotkov festivalskega proračuna zapre s prodanimi vstopnicami. V tem pogledu smo festivalski unikum, na festivalih po svetu so prodane vstopnice malodane nepomemben dejavnik. A ta »unikatnost« pomeni tudi tole: če nam radikalno upade obisk, se lahko zamaje cela finančna konstrukcija Liffa, saj so nam javna sredstva zelo skopo odmerjena.