It's Everyone Else sta hkrati vse in nič. To je njuna nova religija, ki vseeno ni tako nova, kakor se z enakim naslovom ponaša njun pravkar izdani prvenec. Prej vibrira na novem valu generacije, ki ni poslušala floskul o jutrišnjih sanjah in si bo – vsaj tako upam – izborila svoj prostor pod kulturnim soncem in s tem potegnila naprej še nekaj »nas«, ki smo obstali nekje vmes. Že dolgo namreč nisem srečal »antigurujev« vsakdana, ki ju nisem mogel nikamor uvrstiti. Pustila sta me povsem brez primerjalnih pomoči, kar njun ustvarjalni kredo še dodatno poudari. Preostanejo edino klišeji, ki pa si jih duo – in občasni trio – ne zasluži. It's Everyone Else gradita in obenem rušita masivno zvočno arhitekturo tako po stilu in pristopih kot po intenziteti in strasti. V svojih nasprotjih poglabljata svoje sintetične nemire, ki jih nadjačata z apokaliptičnimi hardcorovskimi izpadi, katere včasih premažeta s kratkotrajno obsesivno repetitivnostjo. Vseeno ne gre za kake muzike kaosa, saj sprva neprijeten spektakel hrupa kmalu dobi svoj nasprotni odsev; postane zasvojljiv in ponotranjen, a nikdar povsem asimiliran, s čimer je moč upravičiti preveč odrezane konce, ko bi skladba pravzaprav morala pridobiti ali se do konca razviti in uveljaviti svoj »ubijalski« instinkt. Takrat navezi tudi ne bo več neprijetno zaradi večjega števila ljudi, kakor se je izrazila članica dvojca, kakršno se je zbralo (dobesedno) okoli njiju na plesišču Gromke. »Stopnico« višje sta nam svoje videnje ambientalnega hrupa ponudila Ontervjabbit. V svojem setu sta nas popeljala skozi masivne zvočne krajine, kjer se v poplavi hrupa iščejo izstopajoče nianse ter raziskujejo kontrasti med emotivnim in odtujenim. Številni kratki stiki poudarjajo simultane renesanse človeka, izgubljenega v urbanem kaosu. Hkrati enostavna in kompleksna sta vedno odprta v smeri poslušalca, ki ga nagovarjata preko galerij digitalnega hrupa kot zvestega spremljevalca na sprehodu mimo luči velemesta.
Varaždinski trio Vlasta Popić je mogoče poslušati kot hrvaški odgovor na Repetitor, a se zanje trenutno zdi, da so že z neobremenjenim prvencem Za očnjake prišli do roba svojih kreativnih sposobnosti. Nekdanji najstniški »angst« se namreč vsaj zaenkrat ni prevedel v nekoliko zrelejšo formo, s katero bi se prekvalificirali iz všečnega demo benda v resen odrski izziv. Njihov tokratni špil v Menzi pri koritu je bil vse preveč udoben, da bi izstopal iz garažne ponudbe zadnjega časa. Ali pa smo postali preveč izbirčni? No, če je pri Vlasti Popić umanjkal celostni vtis, te bojazni pri Goribor ni bilo. Morda bo nekoč malce več prostora, da potegnemo nekaj vzporednic med (zvočnimi) postindustrijskimi slikami mest in njih predmestij, kjer se odvijajo in umirajo zgodbe ponižanih in razžaljenih. Goribor iz trpeče ST-jeve duše kot seizmograf beleži njihove usode, polne paralizirajočega strahu in nekontrolirane agresije, ki se pojavljata kot edina izhoda iz sicer brezizhodne situacije. To so oporne točke benda, ki – ne glede na njegovo večjo prepoznavnost – ostajajo nespremenjene in svoj izvor raziskujejo v srednjem tempu trip-hop bluesa. Po drugi strani je ta tranzicijski »sound« spokojen le navidezno, saj vsaka pesem – tako kot aktualna Jureči ljubav – v sebi nosi drobna znakovna opozorila, ki skupaj napovedujejo negotovo prihodnost. Rutino po formalni plati v živo prekinjajo z nekoliko večjo razigranostjo, rabo matrice, rezonantnimi kitarističnimi rifi in kratkimi izleti v vedrejše vsebine. Povratek v občutke nelagodja je zato toliko bolj boleč. Goribor se namreč udobno počuti samo v svojem habitatu eksplicitnih prizorov samote in bolečine. Govor je prvenstveno o umetniški viziji, ki se pretaka po ST-jevi karizmi, ravno prav odtujeni in uporniški, in ki morda že prerašča meje zgolj izpovednega – kar smo doživeli na koncu koncerta, ko je del nje hotela ukrasti vneta oboževalka.
