To še posebej velja za izvedbo Rekviema, v kateri je negativno izstopal pošteno razglašen solistični kvartet. Gotovo je bil svoji nalogi najbolj kos basist Genadij Bezzubenkov – sicer ponekod še vedno rusko nabreklo zaokrožen, toda vedno s sonorno prisotnostjo in dejavno željo po vsebinskem osmišljanju besedila. Ostali trije prispevki pa so precej meglili koncert, ki je najbrž nagovarjal »elitno« občinstvo. Glasovne dispozicije tenorista Rafala Bartminskega so bile povsem neprimerne za Verdijevo »vlogo«, glas barvno nedozorel, tudi glas mezzosopranistke Noe Frenkel je bil žal nelepo »okrašen« z dodatnim prizvokom, medtem ko so bile vokalne moči sopranistke Aste Kriksciunaite preprosto iztrošene, kar je pomenilo, da smo slišali močne distonacije, ki so močno omejevale tudi izrazno paleto. Združeni zbor – Slovenski komorni zbor in zbor Opere SNG Maribor – je bil dinamično mestoma mogočen, toda po stari slovenski navadi vse preveč enodomen, monokromatski, kar seveda v obsežnem delu postaja utrudljivo.
Ko tako vlečemo končno črto pod izvedbo dela, ki nagovarja široko občinstvo in venomer polni dvorane, ne glede na dejansko kvaliteto izvedbe ali akustične pogoje, lahko ugotovimo, da si pozitivno oceno zasluži predvsem orkester. Še posebej skrbno je dirigent Andres Mustonen izdelal začetna stavka Requiem in Kyrie, ki sta bila potopljena v pritajenost in občutljivo agogično fraziranje. V nadaljevanju pa je Mustonen predvsem mnogo krilil z rokami in telesom, orkester pa se je zmeraj bolj uglaševal na vsakdanjo nagnjenost k zatrdeli bombastičnosti in enakomernosti. Izvedba, ki se je torej začela precej obotavljajoče, je v nadaljevanju predvsem zaradi solističnih pevskih glasov, deloma pa tudi zaradi nekakšne neusklajenosti med dirigentovo gibalno impozantnostjo in vsebinsko izpraznjenostjo, tonila v navajeno povprečnost.
V pevskem in dirigentskem pogledu je bil gotovo boljši drugi večer, naslovljen – bolj kot ne provincialistično – kot Verdi gala. Kaj je bilo zares »gala«, lahko sicer precej ugibam: orkester, ki ga na standardnih koncertih obišče žal malo obiskovalcev, dirigent, ki ga v Ljubljani dobro poznamo, pevci, ki so na neki način povezani z milansko Scalo, ali spored, ki se je držal šablone »the best of«. Prav slednji je odpiral največ paradoksalnosti: kar velik delež sporeda je bil namreč namenjen orkestrskim uverturam in celo precej nerodnim priredbam vokalnih pasusov. Kaj takega bi pričakovali od koncerta z naslovom Wagner gala – Verdijeve uverture pač niso središče opernega snovanja, zametek in simfonična klica celote, temveč predvsem potpurijsko nabrana uvodna glasba, ponavadi na hitro načečkana tik pred premiero in katere funkcija je bila povezana predvsem z umirjanjem občinstva pred dvigom zavese. Podoben nesmisel nastane ob priredbah, ko je vokalna lepota transportirana v enega izmed inštrumentov, preostali orkestrski korpus pa razkriva Verdijevo »veliko kitaro«. Toda priznati je treba, da je George Pehlivanian Simfonike RTV prečistil, da je izvabil iz njih fraziranje in nekaj izjemnih solov ter da je bila glasba, ki rada zdrkne v vulgarno enostavnost, vedno fino pregnetena.
Pevski glasovi so bili solidni, ni pa seveda nujno, da bodo vsi ugledali velike mednarodne kariere. Mezzosopranistka Ana Viktorova je bila dinamično polna, a v oblikovanju tudi nekoliko groba, podobno velja za baritonista Mihaila Kirio, katerega sonorni glas je še jasno registrsko prestopal, sopranistka Alice Quintavalla pa je bila izrazno preveč zadržana. Tenorist Carlos Cardoso je bil kljub nekakšni zoženosti glasu dinamično izdaten in izrazno našpičen, gotovo pa je s svojo glasovno kulturo, mehko nežnostjo izstopala sopranistka Ludmila Bauerfeldt.
Bojim pa se, da je kljub solidni izvedbi ta niz simfonično drugorazrednih uvertur in nabor večinoma kratkosapnih Verdijevih točk predstavil velikega skladatelja predvsem kot mojstra šlagerjev in manj kot izjemnega dramatika. Ob koncu dvojnega enotedenskega obhajanja Verdija je tako mogoče sklepati, da jo bo tokrat Wagner bolje odnesel. Po stoletju in pol teme in tišine je tako že skoraj prav.
