Oder je natrpan kot kakšna starinarnica, veliko je inštrumentov pa tudi vsakršne krame in osem ljudi se tudi že prestopa po njem. Potem se začne koncert, ki to ni – ker ni le to in je tudi gledališče. Glasbeniki igrajo glasbenike, zelo različnih glasbenih zvrsti, od berlinskih medvojnih kabaretskih komadov Kurta Weila do šansona in rockovskih tonov. Vsak komad je hkrati točka: inštrument je lahko marsikaj, telefon pa kladivo in drugi predmeti in ropoti, in ne dogaja se le glasba, ampak tudi mikrozgodbice, v katerih se inštrumente uporablja na drugačne, tudi na nelahke načine (harmonika, privezana na noge ali pod pas), kjer se melodijo nenehno razbija in znova sestavlja in kjer se petju postavlja vsakršne ovire, od blagega davljenja do zasutja pevke s cunjami, dokler ne konča kot čuden totem.
Predstava Cabaret Brise-jour (Razdrobljeni kabaret) kanadske skupine L'orchestre d'hommes-orchestres (»Orkester ljudi orkestrov«, še kako posrečeno ime za člane, od katerih vsak igra po več inštrumentov in obvlada še petje) je izvrsten primer tistega srečanja gledališča in glasbe, ki mu je letos posvečen festival Mladi levi. Če se je otvoritveni plesno-koncertni dogodek belgijske skupine Zite Swoon Group in Rosas razvlekel in pokazal tudi pasti plesa kot ilustracije muzike, so Kanadčani s svojim razsutim kabaretom gledališke elemente vpeljali z nešteto drobnimi, a nadvse inventivnimi in duhovitimi intervencijami, s katerimi so čarali različna vzdušja in odnose med nastopajočimi, enako kot so dekonstruirali in rekonstruirali glasbene strukture. Seveda je kaj takega mogoče le, če se ni mogoče odločiti, ali so kabaretisti boljši glasbeniki ali boljši igralci.
En takšen raj?
Tudi Mala Kline se v predstavi Eden prestavlja iz glasbenih v igralsko-plesne registre in nazaj. Okvirna zgodba je prazgodba o odnosih, Adam in Eva (je naslovni Eden en ali angleški raj?), Lisica in Tiger, s katero se avtorica neposredno obrača na gledalce z rahlo popevkarsko idejo o ljubezni, ki da je tiranija in obratno, na tisti spolzki teren torej, kjer tvega, da odziva ne bo in tudi smeha ne. Po drugi strani ji gre za raziskavo, ne le zvokov kitare, petja in njihovega prepletanja s posnetim gradivom, ampak tudi zvokov, ki jih lahko proizvede telo, od animaličnih do nekakšnih prvinskih človeških acting out krikov in vzdihljajev.
To iskanje podpirajo gibi, kratke plesne sekvence, ki se nakazujejo, sestavljajo in sproti razpadajo, kot bi bile za vedno vpisane v telo te izjemne plesalke, in se kar same od sebe »oglašajo«, ki pa jih ravno zato ne more več odplesati do konca in jih na neki način celo izganja. Ta nezmožnost »odplesati« eno vlogo, vlogo lisice ali zapeljivke, pevke všečnih popevk o ljubezni ali raziskovalke arhetipskega in podzavestnega, dela izvrstno izvedeni projekt kljub nekoliko šibki dramaturgiji večplasten in zanimiv.
Poetično premetavanje žogic
Francoski umetniški cirkus je že desetletje ali več v odlični formi in tudi Mladi levi so že pripeljali nekaj izvrstnih predstav, ki črpajo iz tega vodnjaka; spomnimo se le Camilla Boitela. Tokrat se je predstavil Cirque Bang Bang s predstavo Post.
To je predstava za žonglerski par, ki se nam na začetku predstavlja skupaj ali izmenično kot ponavljajoči se svetlobni fleši v popolni temi. Nato se skozi stopnjevanje težavnosti premetavanja žogic začne zgodba o približevanjih in odmikih, o pogledih v isto ali drugačno smer. In seveda, vsaka zgodba para ima tudi obdobja ujetosti, v nekem trenutku sta oblepljena z lepilnim trakom, nezmožna žongliranja, zmožna le še komičnega skakljanja, valjanja in prerivanja za žogice, dokler jima ne uspe »okovov« pretrgati. A sta potem spet slepa, s prelepljenimi očmi, in lahko drug drugega in žogice le slutita.
Predstava gradi pripoved na povsem praznem črno-belem prizorišču, postopoma, a se ji pri tem dramaturški lok mestoma razvleče in je sporočilo prekratko glede na trajanje sekvenc. Poetičnost podob pa je bila morda manjša tudi zato, ker je bila predstava v Dijaškem domu Tabor, z občinstvom na treh straneh, s tremi vizurami, ki sta se jim žonglerja skušala prilagoditi, in z motečim pogledom na gledalce na drugi strani. Klasična črna škatla bi kozmos tega para in njunega pretakanja belih pikic gotovo bolje ujela.
