Predstava ni zaključena, dokler ne pride na oder zadnji igralec – občinstvo

Leta 2008 je Shanley prvič po letu 1990 na povabilo producenta Scotta Rudina ponovno poprijel za režijsko taktirko in ustvaril nepozaben film, v katerem blestijo Meryl Streep, Philip Seymour Hoffman, Amy Adams in Viola Davis. Pravi, da je bilo prav pisanje scenarija za film najbolj naporen del avanture po imenu Dvom: »Vzeti dramo za štiri like in jo spremeniti v celovečerni film, vreden 20 milijonov, ki ga bodo ljudje želeli gledati, je vedno tvegano.« Minuli konec tedna se je mudil v Kranju na povabilo tamkajšnjega Prešernovega gledališča, ki se je prav tako »spoprijelo« z Dvomom.

Zelo mi je bila všeč. V vsako produkcijo, ki jo vidim, dajo igralci svoje življenje, same sebe, to, kdo so. Zato je vsaka produkcija Dvoma čisto svoja žival. Slovenska predstava je imela nekakšno resnost, ki je originalna predstava nima, celo glasba je bila resna. Ampak to je običajno, da se kulturni značaj podpiše v predstavo. Pri nekaterih temah v nekaterih kulturah postanejo zelo resni. Sam sem Irec, kar pomeni, da, tudi ko obdelujem resne teme, zelo počasi in postopoma preidem do resnobnega dela.

V vsaki predstavi je obraz tamkajšnje kulture.

Francozi so zaljubljeni v razgovor in tako je tudi na odru prisotna določena elektrika v izmenjavi idej, v debatah. Ena od igralk je slavna v komičnem gledališkem žanru in tam imajo Francozi svoj stil igranja, bolj obrnjen navzven. Drugi igralci so se ukvarjali drug z drugim na zelo naraven način, glavna igralka pa se je obračala k občinstvu. Bilo je zelo performativno. In zelo magično. V slovenski predstavi je tudi neka ponižnost, ki najbrž izhaja iz tega, da so jo naredili Slovenci. Kar sem tukaj, se mi ljudje rutinsko predstavljajo z razlago, veste, mi smo zelo majhna država. In to se na odru pokaže. Ne gre za posameznega igralca, za proslavljanje njegovega talenta, pač pa za predstavo kot celoto.

(Smeh.) Ja, vsaj trije različni ljudje so me v prvih 24 urah opozorili na to dejstvo. Vsaj toliko mi jih je povedalo, da je to najbolj skorumpirana država na svetu. Ker je to bilo v časopisih v zadnjem času. In vsi so mi to povedali s pravim zadovoljstvom, naslado v glasu. Za nameček vsi omenjajo politike, prav vsi, kar ni nekaj, kar bi ljudje najprej omenjali v ZDA. Tukaj sploh ne gre za ljudi, posameznike. V ZDA se ljudje pri komunikaciji na nek način prodajajo, rečejo, to sem jaz, to počnem in to se dogaja, jaz tako mislim o tem. V Sloveniji na vprašanje, kaj človek počne, vsi nekaj zamrmrajo, češ, moje življenje je čisto povprečno. Newyorčan tega ne bi nikoli izjavil. Taka kultura, očitno. Je pa tule odkritost prav osvežujoča. (Smeh.)

Ja, ampak že dolgo ne živim več tam. Če bi se v Bronxu preveč postavljal s tem, kar počnem, bi jih verjetno dobil po gobcu. Ko sem se začel sam pri 19 več gibati po Manhattnu, mi sploh ni bil všeč, velikokrat sem doma pojasnjeval, da se mi ljudje na Manhattnu zdijo enostavno nesramni. V Bronxu veliko stvari ne smeš reči. Na Manhattnu zlahka tvegaš, da nekomu rečeš, da je neumno oblečen, za tako izjavo bi v Bronxu tvegal modrice.

Prvo kot prvo, nikoli nisem naredil predstave za Broadway, vedno sem delal v majhnih teatrih. Nisem si predstavljal, da bo s to predstavo kaj drugače. Večina predstav tega povabila ne dočaka. Niti nisem sanjaril, da bi imel predstavo na Broadwayu. A ko se je zgodilo, se mi je zdelo čudovito. Bilo pa me je strah, saj mnoge odlične Off-Broadway predstave niso tako dobre tudi na velikih broadwayskih odrih. A Dvom je izpadel na broadwayskem odru še bolje. To je bilo zaradi občinstva. Predstava ni zaključena, dokler ne pride na oder zadnji igralec – občinstvo. Predstava je nared, ko občinstvo pokaže, kako vidijo predstavo, ko povejo tisto, kar imajo povedati. In oni imajo vedno nekaj povedati. To lahko slišiš in če ne slišiš, čutiš. Kar prispevajo, spremeni predstavo, in izkazalo se je, da je imelo broadwaysko občinstvo veliko prispevati.

Zelo so bilo vpeti v zgodbo, čutil sem, da jih je pritegnila. Pri off-broadwayski uprizoritvi sem za sabo slišal ljudi, ki so se pogovarjali o tem, kar se dogaja na odru. Včasih, predvsem med afroameriškim občinstvom, ljudje odgovarjajo na oder, igralcem dajejo nasvete. In to je po svoje odlično, čeprav bi bilo na Broadwayu moteče, saj je občinstvo tam drugačno, belo in premožno. Zato sem bil presenečen, ko so oni spregovorili, tedaj sem vedel, da se s to predstavo dogaja nekaj nenavadnega.

Različne kulture imajo različno raven demonstrativnosti, v teater vstopijo z različno energijo. Na primer, v New Yorku vsi, še posebej moški, pred predstavo, če malo zamuja, pogledujejo na uro in se glasno pogovarjajo o tem, kako pričakujejo, da bo predstava res dobra, ker časa pa že nimajo, da bi ga takole tratili. Puščajo vtis, da komaj verjamejo, da so tukaj, in da komaj čakajo, da odidejo. Pristop je jasen – imaš 5 minut mojega dragocenega časa in to naj bo raje presneto dobra predstava. Demonstrativni so nato tudi, če jim je predstava všeč. Že čisto drugače je v Seattlu, kjer je občinstvo mnogo bolj prijazno. Dejansko so prišli z idejo, da se bodo zabavali in videli nekaj zanimivega. V Evropi je precej drugače. Ljudje pridejo v gledališče skoraj kot v cerkev, z neko ponižnostjo do dejstva, da so v teatru.

Demonstrativno je vedno zanimivo, saj pri igralcih nekaj sproži, ustvariti morajo prostor za občinstvo, da se to lahko odziva. Nato si izmenjujejo energijo in razvije se nekakšen pogovor.

Ne. Ne moreš početi dveh tako velikih stvari hkrati. (Smeh.)

Ne, pričakovanj imam že po pravilu zelo malo.

Hodil sem v katoliške šole, res je. Ampak, kot veste, me v drami ne zanimajo toliko cerkveni škandali, kot me zanima fenomen dvoma. Igro sem pisal med ameriško invazijo na Irak. Poslušal sem vse tiste vase prepričane politike, ki pred milijoni ljudi zatrdijo, da so našli orožje za masovno uničevanje. Bili so neverjetno prepričljivi. In ljudje, ki so javno dvomili, da so res našli orožje, so se zdeli šibki. Celo meni so se ljudje z dvomi zdeli šibki, oni prepričljivi pa močni. A v resnici je prav nasprotno. V tistem času je dvom prišel na slab glas. Meni se je to zazdelo zanimivo in zaželel sem si napisati dramo, ki bi te prisilila, da se soočiš s pravo naravo dvoma. Zanimalo me je, kako je živeti z dvomom, namesto premagovati ga.

Ja, ampak meni je bilo to že od malih nog jasno in vsem okoli mene tudi, da se v cerkvi dogajajo grozne stvari. Ko so pred leti izbruhnili škandali, smo večinoma le zamahnili z roko, češ, to smo pa ja vedeli. Presenečeni smo bili nad šokom drugih. To ni nekaj novega, o problemu se govori celo že v Canterburyjskih zgodbah. Mnogi viri pričajo, da je RKC že od nekdaj povezana s spolnimi zlorabami mladih. Seveda se RKC s tem mora soočiti, o tem ni dileme. A kar me najbolj zanima v drami, so liki, ki so soočeni s tem in seveda s svojimi dvomi.

Dolgo je trajalo, da sem lahko začel pisati o tem, kar vem že od nekdaj. Če pisatelji pišejo o svojih mladostnih izkušnjah, o družini, dokler so mladi, so liki pogosto bledi, brez globine. Ne razumejo, mladi avtorji, da zaradi svojih let še ne razumejo človeških razsežnosti svojih staršev, denimo, da se kot avtorji vanje ne morejo ustrezno vživeti, zato to seveda ni zanimivo. Šele s časom razvije avtor razumevanje za stvari, ki so ga morda vznemirjale, ko je bil mlad, a jih ni znal ustrezno nasloviti. Zame so bile nune skrivnostna, stroga bitja, oblečena v črno. Ko sem bil star 12 let, si nisem znal za nič na svetu predstavljati, kaj se dogaja v njih.

Zaplet ni resničen, čeprav sem gotov, da je značilen tako za preteklost kot sedanjost. Liki in okolje pa so resnični. Vrt in stavbe so narejeni po vzoru katoliških šol, ki sem jih obiskoval. Lik sestre James sem naredil po vzoru svoje najljubše učiteljice, ko sem bil star šest let. Bili smo njen prvi razred, stara je bila 21 let. Zanimivo je, kako natančno sem si zapomnil njen značaj, četudi je po tem nisem več nikoli videl. Dokler seveda ni prišla, že precej ostarela, na mojo predstavo. Bila je tam, prepoznal sem jo, bil sem vznemirjen, malo prestrašen, sedela je v isti vrsti kot jaz, prišla je z nuno, ki je v mojem času učila paralelko, obe še vedno učita. Precej osupljiva izkušnja, ko smo gledali predstavo skupaj. Potem sva govorila in ugotovil sem, da sem jo zelo živo in točno upodobil. Sicer nisem pri šestih ničesar vedel, a vendarle sem jo že takrat natančno prebral. Imeli smo tudi strogo ravnateljico, na kateri temelji sestra Aloysius.

Tudi on je narejen po modelu iz resničnega življenja. In v resnici je imel zelo dolge nohte. Celo razlagal nam je, da mu je všeč, če so malo dolgi, dokler so seveda čisti. Spomnim se, da nisem mogel nehati strmeti v njegove nohte. Šele kasneje sem ugotovil, zakaj mi je bilo čudno. Vsaj po mojih informacijah pa ni nikogar nikoli zlorabil, tako da je ta del izmišljen. Imeli pa smo duhovnika, ki je imel definitivno rad deklice. Otipaval jih je, ko smo šli plavat. Vendar smo se otroci v Bronxu iz tega norčevali, deklice so na glas kričale in so se mu posmehovale, dvomim, da je šlo za travmatične izkušnje, češ, roke stran, kot da je to nekaj zoprnega, a normalnega. In v resnici je bilo.