Prazen papir in ugasnjen zaslon

Vsestranski umetnik Tim Etchells je prav gotovo najbolj prepoznaven kot vodja britanske potujoče gledališke skupine Forced Entertainment, nastale v sredini osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki bo pod okriljem Exodosa v Slovenskem mladinskem gledališču uprizorila futuristično obarvano predstavo Jutrišnji žuri. Poleg tega se Etchells kot ustvarjalec v tem tednu predstavlja še s projektom Prostor tišine, ki ga je zasnoval skupaj z Antom Hamptonom in pri katerem se obiskovalci Narodne in univerzitetne knjižnice med knjigami prebijajo s pomočjo zvočnih navodil. Po mestu so v času festivala raztreseni tudi neonski napisi s citati iz njegovih literarnih del, že konec februarja pa se je v Galeriji Jakopič odprla razstava Kaj je in kaj je mogoče, ki združuje štiri različne sklope njegovega ustvarjanja.

Res je, da ima današnja družba številne težave, vendar so bile te prisotne že prej, medtem ko so se v zadnjem času le bolj približale površju. Kot umetnik se zgolj lotevam težav, ki so okoli mene, in vselej imam veliko dela, saj obdobja popolnega miru in tišine pravzaprav nikoli niso obstajala. Ker pa se vse ves čas spreminja, se s tem spreminja tudi forma mojega dela. Vseskozi poskušam narisati zemljevid novih situacij, da bi vzpostavil nove načine komuniciranja.

Med formami, v katerih se izražam, prihaja do stalnega prepletanja. Včasih se ideje pojavijo na enem področju in potem migrirajo na drugega. Prepričan sem, da mi stvari, ki sem se jih naučil med delom na enem področju, dajejo razumevanje, navdih in odpirajo vprašanja tudi med delom na katerem drugem področju. Kar mi je všeč, je to, da mi vsak izmed teh medijev omogoča ustvarjati zelo različna razmerja z občinstvom. Torej, »pogodba« z občinstvom je v gledališču zelo drugačna v primerjavi s tisto v galeriji ali pa razmerjem, ki ga z bralcem vzpostaviš prek romana.

Že na začetku smo si bili enotni, da nima nikakršnega smisla, da bi zapeljali po že utečenih gledaliških tirnicah, zaradi česar smo skušali narediti nekaj novega. Tako smo instalacije, video ali fotografijo začeli kombinirati z gledališčem. Dejstvo, da se ne moremo pospraviti v nobeno kategorijo, vsaj zame tudi najbolje definira, kaj pravzaprav počnemo. Precej nenavadno za osemdeseta leta je bilo tudi to, da smo se organizirali kot kolektiv, ki skupinsko sprejema vse odločitve in si posledično tudi vsi lastimo dela, nastala znotraj skupine. Pri takšnem načinu dela je najbolj zanimivo to, da je prisotnega veliko pogajanja; ta prinesejo dinamična protislovja, v katerih je moč videti različne pristope in namene. V tej pluralnosti vidim moč. Nikakor nisem proti delu z enim samim režiserjem. Mislim pa, da nobena metoda nima monopola te vrste, da bi v vsakem primeru prinesla dober končni rezultat.

Vedno obstaja rob šaljivega, nagajivega in komičnega, prek katerega je moč potisniti publiko. Z deli seveda rad provociram, vendar le tedaj, ko je to dobrodošlo. V širšem pogledu pa menim, da se je v zadnjih tridesetih letih gledališče sprostilo v smislu razumevanja, da so lahko predstave in performansi zelo različnih vrst. Občinstvo je vsekakor postalo bolj odprto. Prisotnega je manj občutka, da je potrebno meje gledališča stražiti in zunaj njih pustiti vse nevsakdanje performanse.

Poskušal sem izbrati vrhunske in vznemirljive predstave, a me je ob tem zanimalo tudi medsebojno delovanje med njimi in gledalcem. Številni performansi, ki sem jih izbral, skušajo odpreti prostor za gledalca, vendar ne v smislu sodelovanja, ampak v smislu zaposlitve domišljije. Vem, da je vaša država trenutno v težki situaciji, a mislim, da je zaradi gospodarske krize in neuspelih političnih rešitev trenutno nezadovoljna večina Evropejcev. Prepričan sem, da mora gledališče, a tudi uprizoritvene umetnosti nasploh, v tej situaciji delovati povsem drugače kot preostale institucije.

Predstava govori o upanju in o možnostih za prihodnost. Torej mislim, da gre za dve temi, ki sta primerni za slovensko občinstvo. Predstava opisuje številne možne scenarije za prihodnost v povezavi z medicino, religijo, znanostjo, globalnim segrevanjem in še marsičem. Gre za veliko mešanico pesimizma, optimizma in vsega, kar je vmes. Tisto, kar nas je zanimalo, sta spopad in dinamična napetost med pesimističnimi in optimističnimi idejami. Opisane so številne možne prihodnosti, saj v prihodnost prihajamo iz različnih zornih kotov, zaradi česar je v predstavo vložena resnično velika mera iznajdljivosti, ki pa se včasih izteče v absurd. Nekatere zamisli prihajajo naravnost iz znanstvene fantastike, glede drugih pa se nam zdi, kot da smo o njih že brali v časopisu. Zanimivo pa je tudi, da sta, medtem ko govorimo o prihodnosti, obenem prisotni tudi preteklost in sedanjost. Kajti ko gledamo v prihodnost, v resnici odkrivamo že znane želje in strahove, a če jih postavimo v prihodnost, smo si jih sposobni bolje predstavljati.

Ne gre za neposredno povezavo s krizo, niti v minimalizmu ne iščem estetike. Preprosto spoštujem umetnike, ki delajo z enostavnimi materiali in velikimi omejitvami, saj menim, da morajo biti za ustvarjanje na ta način resnično iznajdljivi, predani, domiselni in dosledni. Mislim, da tudi občinstvo bolj ceni neko predstavo, ko začuti, da so jo ustvarjalci delali znotraj nekih omejitev in je bil za končni produkt potreben nek boj. Posredno nam to nekaj pove tudi o današnji politiki in ekonomiji. Poleg tega želim občinstvo »prisiliti«, da se ukvarja s temeljnimi mislimi, kot je denimo ta, da je smrt neizbežna. Prav prek enostavnosti in praznine lahko najbolje opazujemo, kolikšen del predstave je gledalec ponotranjil.

Jezik ima zame izjemno velik pomen, saj veliko razmišljam o tem, kako nas določa, zakaj so nekatere vrste izražanja možne, druge pa ne, ali zakaj nam jezik včasih omogoča jasno sporazumevanje, drugič pa prinaša veliko zmedenosti v komunikacijo. Tako tudi v predstavah tekstu običajno dajem pomembno mesto. Res pa je, da sem za Exodos izbral kar nekaj predstav brez teksta, najbrž zato, ker sem v tem pogledu skušal pobegniti od svojih navad oziroma od svojega običajnega pristopa k delu. Želel pa sem tudi opozoriti na umetnike, ki dajejo močan poudarek vizualni komponenti in svojemu telesu, saj na tak način publiki prinašajo drugačno razumevanje in izkušnje glede določenih vprašanj.

Fotografiranje praznih odrov je moja skušnjava, saj pogled nanje zame vedno pomeni, da moraš vključiti domišljijo glede tega, kaj bi se na njih lahko zgodilo. To je isto kot zazreti se v prazen papir ali ugasnjen računalniški monitor.

Skozi različne medije, tako performanse ali romane kot vizualno umetnost, se veliko ukvarjam z besedili. Fascinira me, da jezik izjemno dobro funkcionira tudi v podobi. In bolj kot je tekst kratek in nepopoln, bolj podžiga naš um. Tovrstni neonski napisi, ki vsebujejo le nekaj besed, lahko povsem spremenijo podobo galerije ali kar celega mesta. Običajno se namreč na javnih površinah z nekimi besedili srečamo le, ko gre za oglaševalske plakate ali mestno signalizacijo. Ti neonski napisi pa, podobno kot denimo grafiti, skušajo podati neko sporočilo, a dopuščajo, da si ga vsakdo interpretira po svoje. Na tak način hočem javni prostor odpreti za umetnost ter s tem za gledalca oziroma bralca.