Po drugi strani je Dječak še eden v nizu dokazov, da trenutno najbolj vznemirljiva glasba ne prihaja več iz (samozadostnih) visokourbanih okolij, temveč z degradiranih območij, kjer so z razpadom industrije izginili tudi slepeči neonski napisi. Spomnite se samo filma Tilva Roš. Od tod je nekoč prišel Edo Maajka, tam še vedno svoj etos črpajo Goribor, tu svoje argumente zbira in jih mimo vseh pravil servira tudi Džambić. Termin korektnost v njegovem bogatem slovarju ne obstaja, a je daleč od tega, da bi pretiraval s kakšnimi kletvicami ali (posiljenimi) vulgarizmi. Njegova poezija je zrela, učinkovita in do nikogar popustljiva; je sad oziroma odsev realnosti in ne gneva. Občutek je, da Edin Džambić celo spi z odprtimi očmi, samo da mu ne bi kaj ušlo. Ne verjamete? Njegovi albumi niso dolgometražni izdelki, temveč prave sage v formatu mp3. Samo prvenec Srce, muda i pez bonbone (2011) v obsegu osemindevetdeset (98!) pesmi traja nekaj manj kot štiri ure, kar pa ne zmanjša njegove vrednosti ali vsebinske pestrosti. Pesmi so enostavne, brez refrena, kratke in jedke. Tej (pripovedni) viziji sledi tudi glasbena spremljava, ki ne pozna nikakršne slogovne prečiščenosti, sama pestrost najrazličnejših vplivov, ki jim sledimo skozi obsežni nabor pesmi, pa predstavlja kvečjemu dodano vrednost, še zlasti, ker ne gre za preslikavo vplivov na najbolj cenen način, temveč jih prilagodi lastnim konceptom. Če skrajšam: Dječak iz vode sklada in izvaja brez vseh dilem – čvrsto, ostro, enostavno in učinkovito. Njegova besedila niso plod splošnih razmišljanj, temveč (samo)refleksije; so neposredni odgovor na vitalna vprašanja vsakdana.
Verjamem, da si je marsikdo med povedanim ustvaril mnenje, da imamo opraviti s klonom Johnnyja Štulića, kar je daleč od resnice. Dječak iz vode je veliko bolj prožen in manj kmečki, mestoma punker in reggaejaš, najbolj srečen v hardcoru, po potrebi darker in psihedelik… Poleg vseh žanrskih asociacij pa je, rodni grudi primerno, tudi pravi zafrkant in učenec (novega) novega primitivizma, ki z inteligentnimi verzi nadomešča nekoliko šibkejše glasbeno znanje. Njegova lanska izdelka sta izjemni minimalistični stvaritvi, surova v svoji agoniji in ekstazi prelitega znoja. Težko je na tako omejenem prostoru podrobneje pisati o triinsedemdesetih skladbah (37+36), vendar jih lahko spravimo pod neki skupni imenovalec – gre za čvrsto in večplastno popotovanje skozi skladbe različnih zvrsti in vonja, ki o sedanjosti povedo več kot vse cenene (politične) parole in abotne reklame vseh vrst. Dječak iz vode postaja naša (za)vest in trenutno eden največjih novih upov na ozemlju Sedme republike. In še eden izmed neštetih dokazov, da se bo treba nekoč temeljito in globoko zakopati v arhiv Zdenka Franjića. Kako je Dječak slišati v živo, pa lahko nocoj preverite na punti v Izoli, v okviru Kina Otok.
