Od petka naprej bo Gospodarsko razstavišče prizorišče največje mednarodne potujoče razstave, naslovljene Genij – da Vinci, ki je v šestih letih obiskala že več kot 40 mest po vsem svetu, ogledalo pa si jo je več kot milijon ljudi. Avstralsko podjetje Grande Exhibitions, ki je ob tej priložnosti sodelovalo z muzejem Il Genio di Leonardo da Vinci iz Italije in Pascalom Cotto iz Lumiere Technology v Franciji, jo je ustvarjalo celo desetletje.
V veliki meri interaktivna razstava, ki bo v Ljubljani na ogled slabe tri mesece, renesančnega genija predstavlja iz perspektive vseh njegovih talentov, torej kot izumitelja, slikarja, znanstvenika, anatoma, inženirja, arhitekta, kiparja in misleca. Dvesto eksponatov, med katerimi je 75 mehaničnih replik v naravni velikosti, se bo razprostiralo na površini več kot tisoč kvadratnih metrov, po zapiskih in načrtih Leonarda da Vincija pa so jih izdelali obrtniki v okolici Firenc. Med njimi so prve zamisli o helikopterju, potapljaški obleki, podmornici ali tanku. Sicer pa razstava ponuja še denimo Leonardove anatomske študije, faksimile njegovih najslovitejših kodeksov, reprodukcije najslavnejših slik, 3D-animacije nekaterih del, predstavlja pa tudi izsledke najnovejše raziskave skrivnostne Mone Lize.
Direktor Gospodarskega razstavišča, mag. Iztok Bricl, pojasnjuje, da je ideja o tem, da bi gostili še kakšno razstavo, padla lani, ko si je postavitev Razkrita telesa ogledalo več kot 60.000 obiskovalcev. Ob podobnih ciljih se smukajo tudi tokrat, ko so za izposojo razstave o Leonardu odšteli 180.000 evrov. Seveda pa so se že v startu ozirali k razstavam, ki privlačijo najširšo množico ljudi, a poudarjajo tudi pomen edukativne plati, kakršno ponuja Genij – da Vinci, ki bo ob samih eksponatih prinesel še razne izobraževalne dejavnosti.
Ob policijskem spremstvu
Ponekod v svetu je koncept potujočih razstav, ki jih izdela določeno podjetje, nato pa jih zakupijo posamezna prizorišča, uveljavljen že kar nekaj let, medtem ko je pri nas tovrstno umetniško »poslovanje« precej redek pojav. Izjemno uspešno razstavo, prav tako o Leonardu da Vinciju, si je že ob koncu prejšnjega tisočletja od Inštituta za kulturno izmenjavo iz Tübingena izposodil Narodni muzej Slovenije, ki je v svoje prostore tedaj v štirih mesecih privabil okrog 80.000 obiskovalcev. Tega projekta se sicer z veliko mero navdušenja spominja sokoordinatorka dr. Maja Lozar Štamcar, ki pa izpostavi, da si je tedaj celotna sodelujoča ekipa želela aktivnejšega sodelovanja z vsebino. »Mi smo takrat zgolj ponudili prostor in poskrbeli za soorganizacijo, a ker je bila to paketna razstava, ni bilo poleg nikakršnega našega strokovnega znanja.« Tudi sicer imajo kustosi in drugi strokovnjaki ob takšnih projektih pogosto občutek, da je njihovo delo razvrednoteno.
V nasprotju z razstavo, ki se konec delovnega tedna odpira na Gospodarskem razstavišču, so vitrine Narodnega muzeja pred več kot desetletjem ponudile kar nekaj originalov, denimo dokument, ki dokazuje, da je renesančni genialec pisal z desne proti levi, veliko pozornosti pa je zbudila tudi slavna kopija Mone Lize. Takšni dragoceni primerki pa seveda zahtevajo ustrezne pogoje, med drugim točno določeno mikroklimo, medtem ko posebej velik strošek običajno predstavljajo transport in zavarovalnine.
Vodja razstavnega programa Cankarjevega doma Nina Pirnat Spahić pojasni, da so pri likovnih postavitvah zavarovalnine cenejše, razstave z arheološkim in kulturnozgodovinskim materialom pa terjajo vrtoglave cene. »Ko nam je za arheološko razstavo Faraonska renesansa uspelo prepričati vodstvo muzeja v Palermu, da nam posodi sloviti Kamen iz Palerma, ki pred tem še nikoli ni zapustil muzeja, smo poleg najvišje možne zavarovalnine morali organizirati blindirano vozilo z italijanskim policijskim spremstvom od Palerma do meje in slovenskim spremstvom od meje do Ljubljane,« še en razlog, zakaj izposoja originalov s seboj prinese visoke stroške, razkrije Pirnat-Spahićeva.
Genialnost tehnologije
Maja Lozar Štamcar in Nina Pirnat Spahić imata usklajeno mnenje, da z razstavnimi projekti, ki ne vsebujejo originalnih del ali dragocenih zapuščin, ni nič narobe, če so le strokovno pripravljeni. »Tudi če razstava vsebuje zgolj reprodukcije, to ni problematično, vendar seveda v primeru, da so te izdelane na zadovoljivem nivoju, pomembna pa je tudi kakovost informacij, ki so priložene predmetom. Kupujemo tudi knjige, v katerih so reprodukcije raznih slikarskih umetnin, a ob njih doživljamo skoraj enak užitek kot ob gledanju samih originalov,« primerjavo ponudi Lozar-Štamcarjeva, ki doda še, da se znanje širi tudi prek reprodukcij, povrh vsega pa so tudi te lahko same po sebi umetnine. Strokovnjakinja iz Cankarjevega doma odgovarja v podobnem slogu: »Seveda sem proti projektom, ki so zasnovani z levo roko ali zgolj atraktivni, saj ti nižajo kriterije splošne kulturne ravni, ki pri nas že tako ni ravno visoka. Toda razstava o da Vinciju je lahko tudi brez originalov dragocen prispevek v edukaciji naše mladine ter predstavlja kulturno-zgodovinski presežek.«
S takšnim pogledom pa se ne strinja Alenka Gregorič, vodja Mestne galerije Ljubljana: »Na neki način gre pri razstavah, kot bo ta, za prenos informacije, umetnina pa ni zgolj informacija. Reprodukcije oziroma makete, ki naj bi bile glavnina postavitve, kot je bilo razbrati iz najave, govorijo kvečjemu o genialnosti sodobne tehnologije, ki omogoča 'prevod' idej Leonarda da Vincija v sodobni čas.« Sogovornica se sicer zaveda, da si večina obiskovalcev, še posebej tistih mlajše generacije, na razstavah želi interaktivnosti, a je mnenja, da so ekrani na dotik in podobne tehnološke inovacije zaželeni zgolj kot nekakšne dodatne vsebine, saj ne morejo nadomestiti manka pristnih umetniških del. Meni, da je vedno bolj pogosto vključevanje moderne tehnologije v umetnost orodje, s katerim se poskuša privabiti predvsem mlajšo publiko.
Medtem pa Nina Pirnat Spahić opozarja, da se v naše muzejske ustanove prepočasi uvaja nova tehnologija, za kar je vzrok povečini finančnega značaja. »Starejše generacije ne pogrešajo posebej tehničnih in tehnoloških inovacij, a za mlajše je to postal jezik, ki ga razumejo in sprejemajo, zaradi česar se bomo morali hitreje prilagajati, če bomo želeli pritegniti to ciljno publiko.«
Start ob tržni naravnanosti
Vodja ljubljanske Mestne galerije v ospredju razstav, kakršna sedaj prihaja v Ljubljano, vidi poudarek na komercialnem momentu. »Mislim, da razstava, kot je Genij – da Vinci, ni narejena brez temeljitega izračuna, kako uspešen bo projekt po finančni plati. Že sama izbira umetnika je tržno naravnana, saj to ime vselej privlači množice. Razstavo pa se oglašuje z bombastičnimi naslovi in poudarkom, da jo je doslej videlo že na milijone ljudi. Logika je torej tu podobna logiki trgovskih centrov, kjer je najpomembneje privabiti čim več ljudi, ki bodo pripravljeni zapravljati, le da gre v enem primeru za kupovanje različnih izdelkov, v drugem pa predvsem za plačilo vstopnine.« Glede razstave, ki se bo čez nekaj dni ustavila na Gospodarskem razstavišču, pa Gregoričeva opozarja še, da gostitelji v raznih oglasih premalo ali zgolj v drobnem tisku opozarjajo, da na ogled niso originalna dela in dokumenti.
Kljub temu meni, da tovrstne razstave, ki v jedro postavljajo zabavljaštvo, ne »kradejo« publike muzejem in galerijam, saj imajo ti povečini stalne obiskovalce. »V galerijah in muzejih vseskozi razmišljamo o programih, ki ponujajo tudi nove pristope in načine predstavitve, najpomembneje pa je, da so vsebine dostopne čez vse leto. Nekajmesečni spektakelski dogodek nam tako ne more izmikati publike, morda kvečjemu pri kom vzbudi zanimanje za obisk še drugih razstav,« preračunava Gregoričeva, ki je prepričana tudi, da publiko v muzejske in galerijske prostore privabi predvsem zaupanje v tamkajšnjo strokovnost. Nina Pirnat Spahić pa na stvar pogleda še iz drugega zornega kota: »Zavedati se moramo, da je v našem okolju kritična masa ljudi, ki jih zanimajo resnejši projekti, bodisi domači bodisi tuji, zelo omejena. Izmed takšnih razstav so doslej imele le redke velik obisk.«
V pomanjkanju infrastrukture
Mnogi domači kustosi ter vodje ali direktorji muzejev in galerij si seveda želijo, da bi lahko večkrat gostili eminentna umetniška imena, pomembne arheološke najdbe ali velike paketne razstave, vendar pa se državni proračun tako kot na večini drugih področij tudi za takšne projekte krči, manjka pa nam tudi ustrezne infrastrukture. Ko je v Narodni muzej Slovenije pred leti prišla že omenjena razstava Leonardo da Vinci: Znanstvenik, izumitelj, umetnik, je bilo treba izkoristiti vsak kotiček stavbe, zaradi česar so se v razstavne prostore spremenili tudi hodniki. Določene stvari so lahko umestili v stalno postavitev, tako da je nastal nekakšen dialog med eksponati, medtem ko je bilo treba posamezne razstavne artikle bodisi premakniti ali jih zakriti, kot denimo deblak.
»Med kulturnimi ustanovami praktično ni hiše, ki bi lahko sprejela bolj obsežne razstave. Dovolj veliko je le Gospodarsko razstavišče, ki pa najbrž ni primerno za muzeološko zahtevnejše projekte, kakršne so likovne ali arheološke razstave,« realno stanje predstavi Pirnat-Spahićeva. Alenka Gregorič pa ob tem izpostavi še, da ko je določena razstava postavljena v prostor, kakršnega ponuja Gospodarsko razstavišče, izgubi korelacijo z umetnostno zgodovino. Muzeji namreč s svojo programsko politiko in zgodbo ustvarjajo narativ, ki tudi gostujoče zbirke oziroma razstave umesti v določen umetnostnozgodovinski kontekst.
