Naj vam dam praktičen odgovor: profesorji ugotavljajo, da imajo dijaki že velike težave z razumevanjem različnih, ne nujno zahtevnih besedil, kar je nedvomna posledica upadanja branja. Zahteve po enostavnejšem branju ne bodo pripomogle k reševanju te težave, saj le zmanjšujejo na eni strani posameznikovo sposobnost domišljijskega razmišljanja, na drugi strani pa razumevanja fikcije kot nečesa, kar je s stvarnostjo v ne ravno enostavnem razmerju. Komparativistika kot veda je lahko korektiv takšnemu osiromašenju, v praksi pa marsikdaj tudi splošni družbeni klimi, celo na sodišču. Verjetno se spominjate, da je naše društvo posredovalo v sodnem primeru proti Bredi Smolnikar, kjer je šlo točno za takšno nerazumevanje teksta, ne le tožnikov, ampak tudi sodišča, ki ni razumelo razlike med fikcijo in stvarnostjo.
Je branje telovadba za možgane?Branje ob sposobnosti urjenja imaginacije prinaša predvsem urjenje jezikovne zmožnosti, širjenje besednjaka in sintakse. Zmožnosti, ki ni odvisna samo od hitro bežečih zaznav in fragmentarnega razmišljanja in ki šele omogoča kompleksnejši premislek ter kompleksnejše zaznavanje sveta. Šele kompleksno razmišljanje omogoča kvalitetno kritično mišljenje namesto sledenja vnaprej ponujenim, vsiljevanim obrazcem.
In ko ste omenili »pretežkega« Kovačiča: živimo v času nenehnega ujčkanja dijakov in tudi študentov, ki nočejo dolgih seznamov knjig, tudi zato, ker je družba postala tako hitra, da si vsi včasih težko vzamemo čas za prebiranje nečesa, kar nam ne bo čisto konkretno prišlo prav. Branje pa ima po mojem mnenju še neko pomembno dimenzijo. Na seminarju mi je študentka po prebiranju pesniške zbirke potožila, da se je ob njej zaradi mučne tematike zelo nelagodno počutila. Odgovoril sem ji, da razumem, zakaj, a življenje verjetno ne bo ves čas postlano z rožicami in nelagodje bo prek umetnosti v nas lahko imelo dva učinka: prisililo nas bo, da se soočimo z lastnim strahom, ali pa s tistim, kar že tako ali tako je v nas, pa si tega ne želimo vedeti ali priznati. Če rečem poenostavljeno in didaktično: tudi na tak način človek raste, psihološko in imaginativno.
Književnost človeka večinoma okuži že v otroštvu, kajne?Vsekakor, branje izoblikuje tudi mišljenje v podobah že pri majhnih otrocih in to se mi zdi zelo pomembno. Vsi ugotavljajo, kako živimo v času podob, a sam marsikdaj vidim, da literarnih podob nove generacije včasih ne razumejo. Kot da nimajo več plastične predstave o tem, kar berejo.
Hočete reči, da med branjem več ne vidijo svojega »filma«?Da, iz besednega ne znajo preklopiti na podobo.
Je to posledica bombardiranja z vizualnim, s filmom, televizijo, računalnikom? In s kulturo udobnega poenostavljanja?Verjetno. Kajti obstaja razlika, če dobiš podobo servirano na pladnju ali pa če moraš v ta proces vložiti nekaj svoje energije. Toda zame biti človek pomeni tudi, da si znam predstavljati, kaj vse je ta svet, kaj mi ponuja v »banalnem« realnem izkustvu ali onkraj njega. In to ni v polnosti mogoče brez zmožnosti tvorjenja in doumevanja podob, predvsem tistih, pri katerih sodeluje moja lastna domišljija.
Diplomirali in doktorirali ste iz primerjave slovenske in kanadske književnosti. Le kaj imata skupnega?(Smeh.) Obe sta bili obsedeni s svojo nacionalno identiteto. Podobno kot dr. Marko Juvan opozarja za celotni evropski kulturni nacionalizem, so se tudi v Kanadi skozi književnost in predvsem skozi njeno refleksijo uveljavljali mehanizmi poenotenja naroda. Ta slovenska lastnost torej ni tak unikum, kot si včasih predstavljamo.
Komparativistika pogosto razblinja mite o enkratnosti.To načeloma drži. Primerjalna književnost svoj izvor najpogosteje išče v Goethejevem pojmovanju svetovne književnosti kot kozmopolitskega oplajanja idej in kultur, ki ne morejo živeti v zaprtem prostoru unikatnosti, ampak se razvijajo samo ob medsebojni izmenjavi. Na prvi pogled bi lahko celo rekli, da se je v literarni vedi kazalo nasprotje med tovrstnim kozmopolitizmom komparativistike in odkrivanjem specifik, ki so se jim posvečale nacionalne filologije in ki so delovale kot mehanizem nacionalnega ideološkega poziva. A res je tudi, da je ideja primerjalne književnosti ideja dialoga, ne le med literaturami in kulturami, ampak tudi med splošnim in posebnim, torej v njej že obstaja dvojnost med »kozmopolitskim« in enkratnim. Kakor je tudi res, da vloge nacionalnega poziva niso nujno privzemale le nacionalne filologije, marveč tudi primerjalna književnost, pri nas obstaja vsaj ena slavna tovrstna razprava: Vprašanje o poeziji. Vprašanje naroda Dušana Pirjevca.
In če sem še konkreten, poleg Pirjevca so se komparativisti od Antona Ocvirka prek Janka Kosa vse do danes aktivnih mlajših generacij intenzivno ukvarjali prav s slovensko literaturo. In na drugi strani: pri literarnih zgodovinarjih, ki delujejo v okviru nacionalne literarne vede, ne moremo spregledati »komparativističnih metod«. Izvrsten tak primer je Boris Paternu, ki ima v okviru vseh danes delujočih slovenistik tudi že svoje naslednike.
Kakšno uporabnost ima znanje študija književnosti, v času, ko vse kriči, da naj bo znanje utilitarno, da naj služi gospod(arstv)u?Široko znanje o književnosti in idejnih tokovih ni edino, kar ponuja študij književnosti. Ponuja usposobljenost za obdelavo širokega spektra področij, ne le umetnostnih, na primer filma, ampak tudi splošneje kulturnih. Kulturni študiji, ki so se pojavili v 90. letih, se marsikje institucionalno prepletajo s komparativistiko, metodološko pa se pogosto uveljavljajo tudi v nacionalnih filologijah. Imam še drugo videnje o »neuporabnosti« humanistike nasploh, ki je bolj pesimistično: danes je za tako rekoč kateri koli študij težko reči, da bo omogočil gotovo zaposljivost diplomanta. Zelo me moti usmerjena propaganda v določene študije. Psihologi v srednji šoli so tudi moji generaciji sugerirali, katero poklicno pot bi bilo pametno izbrati – in večina takrat sugeriranih poklicev je danes v krizi. Težko je predvideti, katere profile bomo v prihodnosti potrebovali. Poleg tega v tujini poznajo nekatere poklicne možnosti, ki jih pri nas ni ali so zgolj v zametkih. Pesniška kolegica v Italiji s pomočjo poezije, na primer, terapevtsko pomaga mladim.
Literatura je res vse bolj globalizirana. Kakšne težave to prinaša vaši vedi?Skrbi me predvsem, da tudi strokovnjaki komajda – če sploh še – lahko sledimo literarni produkciji, ki je enormna, kar vse bolj ustvarja neobvladljivo, kaotično situacijo. Na eni strani obilico produkcije, ki je prek angleščine vse bolj dostopna, vidim kot pozitivno: širši ko je krogotok idej, bolj je lahko ploden. Po drugi strani občutim strah pred kaosom, ki je toliko večji, ker je že dolgo časa pod vprašajem koncept kanona, hkrati z vsemi njegovimi predvidenimi mehanizmi izbire.
Niso te funkcije selekcije danes prevzele multinacionalne založbe, ki pa sledijo drugi, ne teoretski, ampak komercialni in ideološki logiki?Se strinjam, predvsem sledijo komercialni logiki in s svojimi PR-strategijami ustvarjajo lastno selekcijo. Pa ne le založbe, tudi avtorji. Že pred leti me je presenetila internetna stran pisateljice Margaret Atwood s skrbno premišljeno taktiko objave kratkih odlomkov, predprodaje in pozitivnih recenzij za knjigo, ki še ni niti izšla. Bojim se, da so takšni mehanizmi »selekcije« še bolj dvomljivi. Posebej če bomo izgubljali kritičnega bralca…
