Ponovno sem postal ljubitelj gledališča

V bistvu sem se dolgo časa zelo izogibal amaterizmu, ker to zahteva neko posebno, dodatno nežnost, pedagoški pristop in strpnost. Teh pa jaz dolgo let nisem premogel. Šele na koncu se me je strpnost dotaknila tudi pri delu s profesionalci. V bistvu sem nehal biti profesionalec in zdaj ponovno postajam ljubitelj. Po 42 letih dela sem upokojen in zdaj delam v čisto drugačnem okolju. Poklicna gledališča so se izkazala kot zelo zaprta in dajejo v zadnjih sezonah le malo možnosti starejšim, čeprav bi se lahko njihova vodstva bolj potrudila in ponudila delo tudi tistim, ki so odšli v pokoj. Teater je ena kulturnih ustanov, ki prej izgona starejših ljudi preprosto ni poznala. Izobčajo samo kulturni barbari. V zgodovini svetovnega gledališča se to ni dogajalo, to se dogaja zdaj v Sloveniji; pogum za ta dejanja pa izganjalci dobivajo v kaosu obsednega stanja, ki se nam z vso naglico približuje.

Ta entuziazem je vedno del kulture. Želja po igranju je v ljudeh prisotna od vekomaj. Mnogokrat je zaradi zunanjih okoliščin potlačena. Vendar, od časa do časa, se v ljudeh prebudi strast po izražanju, da bi s kreativnostjo popestrili svoje življenje, ga poplemenitili, poglobili ali se preprosto pozabavali. Ta sfera amaterskega igralstva in gledališča deluje med dvema pojmoma: med pojmom amare, kar pomeni ljubiti, in dilettare, zabavati se. V prvem pojmu, amare, je velikokrat tudi ogromno grenkobe, kar ni vedno prijetno. Pri diletare pa gre za skrb, da se znotraj tega, kar ustvarjamo, zabavamo. Razlika med amaterskim in profesionalnim gledališčem je predvsem v tem, da se med amaterji ustvarja neko absolutno pozitivno vzdušje. V večini primerov gre za veselje do igre, ki je zame po tolikih letih dela v teatru osvežujoče. Rad zahajam med amaterske igralce in se pogovarjam, saj so med njimi izredno izobraženi ljudje vseh poklicnih profilov. Mnogi od njih niso realizirani v svojih željah, v človeških prizadevanjih, v zasebnosti in zato iščejo možnosti uveljavitve skozi družabnost. O kakšni ljubezni na slepo ali pa kar počez ne bi govoril. Tako kot se ljudje vpišejo na tečaj risanja ali francoščine, se gledališki amaterji odločijo za aktivno posvetitev gledališču. Ne več samo kot gledalci, ker jim to ne zadostuje več.

Slabosti so v tem, da je znanja manj. Predvsem je manj uporabe gledaliških sredstev, manj poguma ter manj sposobnosti in veščin. Mnogokrat pa se zgodijo tako imenovani čudeži, v katerih nenadoma opazim, da je spregovoril talent. Takrat osupnem. Stanje, v katerem sem se kot režiser mnogokrat počutil kot nekdo, ki vleče vola skozi trnje, se takrat nenadoma spremeni in vidim, da je neki član amaterske skupine izkazal izjemen talent in samostojnost, ki je primerljiva s podobnimi stanji pri profesionalcih. Ti »čudežni« dogodki so sicer redki, ampak se jih da videti v amaterskih krogih. Zato, ker je njihov odnos prvinski in brezrezerven, ti ljudje brez kakšnih posebnih skeps ali dvomov skačejo v bazen, čeprav niso čisto prepričani, da je v njem voda.

V Šentjakobskem gledališču je to delo na žalost preveč primerljivo s profesionalnim gledališčem. Oglejte si samo spletno stran tega gledališča za letošnji december. Predvsem je neverjetno število predstav. Večkrat imam pomislek, ali je to prav. Seveda ni! Saj ljubitelji ne morejo in ne smejo biti delavci gledališke produkcije. Smeli bi jih le kultivirati in izobraževati. Kar vzbuja dvome, je prevzem in uporaba tradicionalnega tehnološkega klišeja iz poklicnega gledališča. Šentjakobsko pa to počne še radikalneje tudi zaradi svojega izjemno slabega materialnega položaja. In denar od prodanih vstopnic je edini prihodek, poleg več kot skromnih sredstev z Mestne občine Ljubljana. Mislim, da bi bilo dobro, če bi si lahko privoščili daljši proces študija za vsako od uprizoritev. Ko si zagotovimo minimalne materialne pogoje, se že vročično trudimo, da bi našli čas za primerno število vaj, na katerih obravnavamo dramsko delo oz. uprizoritev. Potem te stvari, spet v hudi naglici, spravimo v neki kontekst, izoblikujemo rezultat in pazimo, da se zmanjšajo odkloni, kar pomeni, da je čim manj pretiravanj, da sta prirodnost in mimetičnost kakovostno zagotovljeni. Vendar nam za ves proces študija notorično primanjkuje časa. To je največja napaka, s katero smo se hočeš nočeš sprijaznili. Čeprav je gledališče v izjemno težkem finančnem položaju, se je zdajšnji direktor Leopold Pungerčar odločil izvleči voz iz blata finančnih težav. Pri tem težkem poslu je izjemno uspešen. Upam, da bomo v letu dni prišli na zeleno vejo glede hudih dolgov, ki jih je gledališče pridelalo v preteklosti.

V tem, da se slehernik odloči aktivno poseči v sofisticirano sfero intelektualnega izražanja oz. ustvarjanja, v katerem je eden od končnih ciljev kredibilna izvedbena perfekcija. Ta pogum mora biti deležen naše pozornosti in spoštovanja. Njihovo prizadevanje jemljem kot izjemno vrednoto, pravzaprav kot kombinacijo avanture in žrtvovanja. Vzeti si šest ur časa na dan za pripravo na vajo je velika reč. To je eden od kristalno čistih in plemenitih poslanstev.

Trudimo se, da bi bilo naše prizadevanje vpeto v aktualno družbeno dogajanje. Tudi če so teksti historični, kot je bila na primer dramatizacija romana Prevzetnost in pristranost. Ti teksti so na svoj način sodobni, čeprav so iz 19. stoletja; posredno govorijo o sedanjosti. Seveda igramo tudi komedije in si privoščimo tudi smeh, ne da bi se ukvarjali z družbenimi problemi. Gledališka zabava je ena od zelo vabljivih in pomembnih stvari.

Zelo težka, ker mora biti narejena prirodno, brez pretiravanj, z okusom in z idejo.

Veliki briljantni valček Diega de Bree. Pred tem sem gledal še predstavo Pri nas je vse v redu v Mali drami, ki jo je režirala Ivana Djilas.

Moj spekter interesov je bil in je barvit. V karieri sem režiral več kot 150 uprizoritev. Žal je bilo med njimi zelo malo klasike. Klasika je bila pri nas zaupana raznim atomizerjem, razgrajevalcem, razmaščevalcem, mojim kolegom in kolegicam. Na kratko, ljudem, ki radi razgrajujejo, s sestavljanjem pa imajo hude probleme. Režiral sem malo klasičnih tekstov, a tiste s silno radostjo, ker me zanima gledališče kot harmonija, sestavljanje, kompozicija in celostni izziv. Če režiser ni sposoben narediti celostne uprizoritve, gre po mojem mnenju za odločitev o gledališču, ki sicer goji nekakšen fokus, okrog fokusa pa samo nekakšno vnetje. Ostalo pa pušča vnemar. Gre za to, da se je v slovenskem gledališču narodilo nekaj ljudi, ki razumejo, da je razgrajevanje bistvo teatra. Zelo redkim ob velikem številu uprizoritev tu in tam uspe kaj celostnega. Tako sem bil zelo vesel Horvatove uprizoritve Raztrganci in zdajšnje De Breeve uprizoritve Briljantnega valčka. Zlasti režiserka Mateja Koležnik me kot gledalca zmeraj zadovolji s celostno vizijo uprizoritve, ker se ukvarja s vsemi gledališkimi sredstvi, ki jih ima na razpolago. Predvsem pa z igralci znotraj uprizoritev. Preprosto, zanima jo fenomen igre. Tudi Vito Taufer je tak, čeprav je njegova pot čisto drugačna, izredno iščoča, včasih osupljivo iščoča. In izpričuje izjemen talent. Od mlajše generacije bi omenil še Vinka Möderndorferja, Jašo Jamnika, Luko Martina Škofa, Jako Andreja Vojevca in še nekaj mlajših režiserjev, ki se že postavljajo ob bok svojim starejšim kolegom. Meni ne več, ker sem postal ljubitelj.