Pia Brezavšček: Težko je natančno reči, kaj smo iskali, to se je izkristaliziralo šele postopoma. Selekcijo smo začeli brez predvidevanj, ki bi omejila izbor. Prva faza je bila pregled vseh del, ki so jih koreografi in producenti poslali. Skoznjo se je samo pokazalo, kaj se je v zadnjih dveh letih začelo ponovno pojavljati – določeno raziskovanje giba, vprašanja, kaj vse je lahko gib in kakšne pomene odpira. Večkrat so to predstave, ki niso nujno v vseh svojih fragmentih perfektne, ampak nam se je zdelo vredno izpostaviti ta napor in detajle, majhne stvari, ki jih v povezavi z gibom kot materijo raziskujejo. V glavni program smo uvrstili večinoma predstave, ki so sledile tem impulzom raziskovanja. Ker je festival tako finančno kot časovno omejen, smo bili pri selekciji količinsko omejeni tudi mi. Izbrali smo maksimalno število predstav. Tri smo uvrstili še v dodatni program; s tem smo želeli predstaviti čim večjo raznolikost, kajti ob kuratorskem izboru osmih predstav smo začutili, da obstajajo še druge, ki se ne skladajo nujno z rdečo nitjo izbora, vendar smo želeli predstaviti tudi te, saj vsaka na svoj način bodisi prispevajo h kontinuiteti sodobnega plesa pri nas, ali pa se popolnoma na svoj metodološki ali uprizoritven način lotevajo koreografije – oboje pa je nadvse pomembno.
Mateja Bučar: Razmišljali smo, kako pokazati različnost, različne pristope, hkrati pa se nam je zdelo pomembno, da v uradnem programu predstavimo predvsem serijo del, ki se na neki zelo temeljni način ukvarjajo z gibom in v tem izstopajo.
Zanimivo je, da najdemo v dodatnem programu imena, ki so na plesni sceni znana že dlje časa, medtem ko so v uradnem programu festivala tudi kakšni še manj znani avtorji.Pia Brezavšček: To je pravzaprav čisto naključje. Glavni program se je oblikoval kot kuratorska celota, medtem ko se nam je za dodatne predstave zdelo, da v slovenski plesni prostor prinašajo določene nepogrešljive elemente ali v nekem smislu poganjajo slovensko plesno sceno naprej.
Mateja Bučar: V glavnem programu smo našli določeno kakovost, kjer se povezuje eno z drugim. Pri dodatnem programu pa gre bolj za lastne uspehe plesalcev in koreografov, ki so se nam zdeli pomembni. Zato smo ga tudi imenovali dodatni program, da lahko nanj gledamo kot na neki dodatek v pozitivnem smislu, kot češnjo na vrhu torte. Predstave, ki so v glavnem programu, so bolje zajele bistvo kljub morebitnim pomanjkljivostim v podrobnostih. Druge, dodatne, pa so bolj prodorne v nekih specifičnih stvareh in manj v celoti.
Gospa Bučar, kot plesalka in koreografinja ste s svojimi projekti v preteklosti že sodelovali na Gibanici. Kako ocenjujete reakcijo občinstva na festival in sam sodobni ples? Ali lahko že govorimo o večji prepoznavnosti sodobnega plesa?Mateja Bučar: Ples je imel že od vsega začetka bolj omejeno publiko kot preostale uprizoritvene zvrsti. Po drugi strani pa vemo, da so plesne predstave Ksenije Hribar na primer povsem napolnile Linhartovo dvorano, kar danes uspe le redkim. Takrat je bila produkcija manjša, zdaj je precej bolj razdrobljena. Vendar se občinstvo počasi širi, še najbolj je to vidno med mladimi angažiranimi gledalci. Ravno pri njih pa se pozna tudi, kakšen vpliv imajo cene vstopnic. Dražje predstave, ki so po navadi v Cankarjevem domu, privabijo drugačno publiko kot tiste, ki so bolj dostopne študentom. Sodobnemu plesu zato še vedno manjka ustaljena publika. Toda s tem se je treba sistemsko ukvarjati.
Pia Brezavšček: Določeno vlogo pri tem ima tudi izobraževanje mladih. Na podlagi romantičnih idej o umetnosti kot nečem lepem, pri katerih se v praksi konča izobraževanje o umetnosti na naših osnovnih in srednjih šolah, je verjetno težje peljati šolarje gledat sodobno umetnost. Če bi bilo izobraževanje o umetnosti bolj poglobljeno, bi tudi to pripomoglo k vzgajanju publike.
Mateja Bučar: Po mojem mnenju ni problem v občinstvu samem; ljudje bi radi prišli in, kot rečeno, ponudbe je dovolj. Manjka pa sistematičnost, da bi lahko načrtovali stvari vnaprej. Toda to je seveda povezano z denarjem. Na področju sodobnega plesa bi potrebovali informiranost, ki je enakovredna ravni velikih ustanov. Te imajo večji pregled nad lastno produkcijo ter zmožnostmi, kar je zelo pomembno, če želiš privabiti širše občinstvo.
Kakšni so trenutni pogoji, v katerih delajo plesalci, in kako to vpliva na razvoj sodobnega plesa pri nas?Mateja Bučar: Letos smo se pri Gibanici odločili, da ne bomo lamentirali, ker je situacija resna. Zavedati se je treba, da so vsa ta vprašanja zelo utrujajoča in če bi jim dopustili, lahko razgrajujejo naše kreativne energije in pozornost na vsakem koraku, tega pa odločno nočemo. Negodovanje pogoje in težave bolj reciklira kot kaj drugega. Potrebno pa je veliko več od reciklaže. Najbolj resno se mi zdi to, kar se je zgodilo ob ukinitvi Centra za sodobni ples. Ne samo da se je ukinil center, ukinila se je tudi možnost dialoga. Plesalci in koreografi so ljudje, ki so sposobni skrajno temeljitega, večplastnega delovanja in izkoristki njihovega dela so ogromni. V procesu dela so plesalci hkrati avtorji, menedžerji, motivatorji, pedagogi, ekonomi, organizatorji, tehniki in tako naprej. S tega vidika gre za izjemno učinkovitost in kreativnosti. Ker gre pri tem za umetnost, je tržno ekonomska plat specifična, po drugi strani, ko govorimo o sposobnostih in izkoristkih v družbi, pa prav pri teh ustvarjalcih in v teh kreativnih procesih lahko prepoznamo največ potenciala in največje izkoristke dela. To je treba ceniti in ne zanemarjati. Pomanjkanje finančnih sredstev je problem, a še večji problem je pomanjkanje dialoga v družbi, ki naj bi bila kultivirana.
Pia Brezavšček: Upor lahko razumemo tudi na ta način, da delamo naprej, kakor najbolje znamo. Gibanica se je letos odločila, da ne bo imela okroglih miz o problematiki kulturne politike. Imamo druge vsebinske poudarke in teme, ki nas potiskajo naprej.
Mateja Bučar: Smo pa dali našemu selektorskemu tekstu za letošnjo Gibanico naslov Upor detajla. Kot avtorji lahko rečemo, da je detajl hkrati tudi celota in ko se upre detajl, ni več šale! (Smeh.)
