Najprej: katastrofalno napačno moško zasedbo. Maxa, distanciranega, introvertiranega sadističnega esesovca, igra okroglolični, dobrodušni Peter Boštjančič, ki se kot kak vaški ženin vrti okoli svoje »izvoljenke« (Nataša Matjašec Rošker), v njunih strastnih izlivih pa je »erosa« ravno toliko kot v reklamah za Pril. Vse je že od vsega začetka narobe, patetično govoričenje je zamenjalo molk in tisto neizrečeno, tisto »Unheimliche« iz filma, patološko kompulzivno privlačnost ali odvisnost, ki jo žrtev čuti do svojega mučitelja, je zamenjala veselica ob srečanju, Maxovo razčlovečeno snemanje Lucie je zamenjal »fotoshooting« manekenke, ki se valja po postelji, seksualno namigovanje s hranjenjem je zamenjala Maxova utopitev v paradižnikovi juhi, prizori z verigo in glaževino pa so dobesedno preslikani.
Ker vse skupaj nima smisla, mora kontekst dogajanja prav po šolsko pojasniti kar Max: v tem Freudovem mestu… se srečujejo bivši nacisti… in iščejo preživele priče… In potem: režiserka si v stiski pomaga z lepljenjem nekaj dobro zvenečih, iz konteksta iztrganih fraz Heinerja Müllerja. Rezultat: zgodba totalne zlorabe moči je zrelativizirana na »ljubezensko« zgodbo. Na to, kako ljubimca zaradi zgodovinskih okoliščin, za katere seveda nihče ni kriv, nista mogla realizirati svoje »erotične drame«, kot so označili žanr predstave.
No, tukaj smo res dosegli točko absurda, točko, ko se elegantno pozabi, da taborišče ni bilo skavtski kamp s kulturnim programom, kjer bi se učitelj šel erotične igrice z najstnico, ampak je šlo za najbolj sistematično razčlovečenje in zlorabo v vsej človeški zgodovini, kjer je bila tudi seksualnost zgolj orodje absolutne nadvlade in je kot taka zgolj pohabljala. Reči, da gre za ljubezen ali za eros, ko gre na eni strani za perverzno, na drugi pa za uničeno psihološko strukturo, je natančno tista relativizacija zgodovine, ki besedam ukinja pomene in smisle, dogodke in njihove posledice pa trga iz njihove zgodovinskosti in jih dela arbitrarne. Zamenljive. Ko je odgovor na zlorabo in posilstvo iztrgan iz povsem drugega konteksta: »Erotičnost je zelo svobodno ozemlje in kdo lahko določa, kaj je tukaj dobro in kaj slabo?« Ja, res, pa kaj je tu slabega, če so si nacistični fantje malo privoščili? Pa saj puncam to paše, a ne?
Poenostavitve so nevarne. Gledališče ne bi smelo biti prostor poenostavitev, kajti te so humus fašistoidnosti.