Besedilo pronica na površje po dveh vzporedno speljanih, a časovno odmaknjenih pasovih. Četudi se časovna perspektiva izmenjuje, pa se junaki vselej zatekajo k premislekom o vedno istih stvareh: rojstvu, bolezni, ljubezni in smrti. Preko ene linije se odpira pogled na ulico neimenovanega angleškega mesta, katere prebivalci so sprva videti kot nepomembni statisti, a postopoma pridobivajo vse vidnejše vloge. Nadnje pisec postavi lupo ter s kirurško natančnostjo popiše del nekega običajnega dne, ki se v določenem trenutku prevesi v tragično epizodo. Zgodba se sestavlja, kot bi avtor montiral počasne posnetke, vendar ta ležerni ritem zaniha druga pripovedna smer, v kateri eno od nekdanjih stanovalk taiste ulice nenavadno naključje leta kasneje v mislih popelje nazaj k tistemu usodnemu dnevu. Obenem se junakinja spopada s posledicami enonočne avanture, ki je vanjo vsadila novo življenje.
Ne dogodi se pravzaprav nič izjemnega, kakor pove že naslov knjige, a vsebinsko bistvo je obteženo z mislijo, da je potrebno izjemnost iskati v drobcih vsakdana. »Ji reče, ves čas se dogajajo izjemne stvari, neposredno pred nami, vendar imajo naše oči nekakšne oblake, ki zastirajo sonce, in če jih ne vidimo, kakršne so v resnici, so naša življenja zato bolj bleda in revnejša,« pravi eden od likov svoji hčeri. Pisatelj torej po bralčevi zavesti šari z bolečo preprostostjo. Ne pripravlja nikakršnega atentata na čustva, temveč le nastavi spodbujevalnik za rahle vibracije. Tekst se ponaša s kompozicijsko spretnostjo in unikatnim slogom, ki kontrast išče med suhoparnim in tenkočutnim jezikom. Tudi stranske prizore, kot je neutrudno padanje dežnih kapelj, avtor naslika z mojstrskimi potezami.
