Pesmi za ljubezen in rast

»Prav kmalu bi spet rada naredila nekaj pesmi v stilu Geraldine Fibbers,« je Carla Bozulich razlagala svoje ustvarjalne načrte Varji Velikonja jeseni 2009 pred svojim prvim gostovanjem pri nas, v KUD Franceta Prešerna z zasedbo Evangelista. Več kot tridesetletni opus markantne ameriške umetnice in glasbenice z obrobja odlikujejo ustvarjalni nemir, avtorska brezkompromisnost, neprestano spreminjanje in iskanje. »V obdobju Fibbers (sredi 90. let, op. p.) sem bila besna na ves svet, danes čutim drugače, vznemirjajo me drugi problemi. Upam le, da bodo pesmi ljudi navdahnile za ljubezen in rast, čeprav se bojim, da je naokrog vse preveč pekla in jeze.« Svet se v tem času ni bistveno spremenil, le še bolj katastrofičen je, kar je bila dodatna spodbuda k razvoju vizije, ki se je materializirala na marca objavljenem albumu Boy. Kalil se je na dolgi poti od Dharamsala prek New Yorka in rezervata Joshua Tree do Zagreba. Dodaten zaznamek na ovitku plošče, da se od leta 2006 seli vsaj 25-krat, 50-krat ali celo večkrat na leto, le še odebeli črto pod nomadsko nestanovitnostjo Carle Bozulich, ki ne pozna miru, ne obsedi pri istem ognjišču, se ne drži konvencij, ampak jih raje krši in lomi. Ves čas rine naprej. V neznano.

Objavo tretjega solo albuma je Carla Bozulich pospremila s komentarjem, da gre za pop album, in vrgla kost za glodanje. Neproduktivno polemiko, kaj je sploh pop, odreže že uvodni gospel No Ain’t Grave, v katerem trčijo Lydia Lunch v spremstvu Big Sexy Noise in Neneh Cherry & The Thing z Diamando Gallas, ki jo spremlja zgodnja berlinska postava The Bad Seeds. »Ni groba, da bi me priklenil,« so njene prve neomajne besede, ki se vlečejo skozi celo ploščo kot urok. V bluzu One Hard Man se srečajo surovi Einstürzende Neubauten z newyorškimi minimalisti Liars. Po napetem postindustrijskem vstopu se furija umiri in z Drowned To The Light odpelje v puščavsko širjavo, čez katero zaveje ameriška glasbena tradicija. V Don’t Follow Me stopi še za korak naprej prodoren glas Bozulicheve, ki vodi skladbo v melodramatično esenco Portishead. Gonna Stop Killing je posvečena Townesu Van Zandtu. Tradicija countrya, bluesa in folka je velik navdih glasbenice in iz tega kotla prihaja tudi raztrgana koračnica Deeper Than The Well, kateri sledi najbolj »pop« moment plošče s skladbama Danceland in Lazy Crossbones. Folk-blues komad What Is It Baby nas pripelje h koncu in piko pritisne Number X z zaključnim sporočilom: »Sem to, kar delam zdaj.«

Carla Bozulich je šla skozi različne umetniške metamorfoze, kakofonije in dekonstrukcije. Hoja po robu jo je pripeljala do plošče Boy, s katero samozavestno stopa iz sence »velikih« sopotnic Patti Smith, mentorice Lydie Lunch, Marianne Faithfull, Jarboe, PJ Harvey. V avtorskem tandemu z multiinštrumentalistom Johnom Eichenseerjem je spisala deset mračnih in vznemirljivih pesmi, ki jih pridruženi bobnar Andrea Belfi z razlomljenimi ritmi dela še bolj krhke in ranljive. Posebnost te na videz tihe plošče, ki se jo posluša zelo na glas, je njena neeksplozivnost. Prizemljeno in nalezljivo se zažira pod kožo, njena odprta forma pa nam po Anni Calvi, Thalii Zedek in The Tiptons Sax Quartet konec aprila v ljubljanskem Klubu Gromka obeta še en izzivalen koncert glasbenice tega trenutka. Če je pred petimi leti za Carlo Bozulich veljalo, da je še vedno divja, a nič več besna, je z albumom Boy zasedla resno mesto v (glasbenem) svetu.