Toda pečat umetniško domišljenega »originala« ostaja v uprizoritvi neizbrisen. Predstava zasleduje logiko romana, ki je kot iztrgano poglavje iz travmatičnega jedra zgodovine v prvi vrsti fragmentarna, pravzaprav raztrgana podoba množice glasov iz preteklosti (»štimungo« večglasja dodajajo posnetki lepenskega narečja) in ki jo v memorabilno prisotnost uspe priklicati zgolj trojici igralcev. Ti ponazarjajo predvsem skrbno in premeteno prizmo romana, ki lomi več različnih perspektiv, pogledov, resnic (in pravic?). Tako razkropljena, posuta z drobci doživetij, pričevanj in prigod, je že prostorska nastavitev domačije, ki je z več kot pripravno scenografijo Petre Veber v obdobju pol stoletja prepuščena obdelavi politične zgodovine in toku časa, prav kot njegovi prebivalci: udomačitvi, preseljevanju, vračanju in poslavljanju.
V avtoričin odraščajoči alter ego, z zahtevno dvojnostjo pozicije, ki je hkrati spreminjajoča se in nič vzvišena, se pričakujoče in zagrizeno potopi Barbara Cerar. Vedno znova vznikne na površje kot jasen povezovalni glas med ljudmi, ki naseljujejo in formirajo prizorišče njenega spomina, povratno pa tudi njo samo. To prežeto vzajemnost Cerarjeva vzame nase igralsko občutljivo, z vseskozi prizanesljivo prepustnostjo za različne vtise, med njimi pričujoče ždi in jih motri z velikimi dekliškimi očmi ali pa se zvedavo sprehaja med doživljaji, razsutimi po prostoru, in jih zbira v unikatne usedline spomina, ki se fokusirajo na očeta in babico (po odhodu slednje v »schindlerjevskem plašču« Saša Pavček izpelje tudi prepričljiv igralski prevoj na pragmatičnejšo mamo). Živ igralski odmev vrača liku očeta razpoloženi Janez Škof, ki je skoraj zlit z njim, vihravo nepredvidljiv, pobalinski tovariš v igri, tudi očetovsko ponosen, simpatično trmast in muhast, v humorju kdaj smrtno resno obstane z mučnim prebijanjem čez (po)vojne brazgotine.
Predstava se, umljivo, tukaj nekako upira estetskokritiški presoji z običajnimi vatli. Ko s toplim žarom svetlobe (spet Petra Veber) riše preteklosti nežne poteze, nostalgičnost otroštva in vsakodnevnih ritualov, vanjo vendar začne vdirati gosta in temna materija nacistične okupacije (odmev številnih družinskih imen vojnih žrtev), predvsem v generatorju kolektivne travme, kjer babica in oče vsak iz svojega kota preteklosti obnavljata, izgovarjata podobe medvojnih grozot, kjer ju – zlasti Pavčkovo – besede kar fizično preplavljajo, skupno zarotijo, pa tudi izvotlijo v nečem, kar presega njuno začasno eksistenco. Gledališka predstava tako postane niz lirskih utrinkov skozi solze in smeh, topel jantarjev objem teh ranljivih podob preteklosti in amulet pred pozabo. Po drugi strani se predstava tudi sama gleda kot roman, ko lista po različnih doživetjih in se nenadoma, brez hvaležnih opozoril za gledalce, ki ne poznajo romana, dezorientirano znajde nekje drugje. A takšna je logika, po kateri deluje spomin. Uprizoritev navsezadnje sledi manevrom mojstrskega literarnega dela, tudi tu s primarno osebno in človeško noto, ki ji politika ni indikator, bolj stihijski, a neobhodni (?) dejavnik, manj je v uprizoritvi lucidnih avtoričinih refleksij in pogleda »angelusa novusa« z usodnimi zamahi zgodovine – a vsega ni mogoče obdržati. Konec se jasno odreže: zavrača vsakršno izključevalnost (jezikovne politike) in diskurze moči, priključuje pa se sožitju jezikovnih razlik kot tudi lepoti zvena slovenske besede.
