Odraščal ob Verdijevih operah

Ko sem leta 2000 prvič na odru odpel Nabucca, si niti mislil nisem, da ga bom pel še šestdesetkrat. Nisem vedel, da mi bo v pevskem smislu ta vloga tako prirasla k srcu. Režijsko bi morda kaj spremenil, a na to pevci nimamo vpliva, je pa to zagotovo moja »glanz partija«. V Nabuccu sem kralj, v Rigolettu dvorni svetovalec, v obeh likih pa se sprehajam po robu. Rigoletto je kompleksen in zapleten lik, tako pevsko kot dramaturško, in je ena Verdijevih najdaljših vlog. Uro in dvajset minut sem na odru, to pa pomeni ogromno solističnih delov, duetov, drugih pevskih vložkov, peripetij. Rigoletto je najprej dvorni norček, ki se prelevi v bolestno ljubosumnega očeta, in ta njegova zaščitniškost mi nikakor ni blizu. A ko sem se z vlogo dodobra spoznal, sem lahko prepoznal tudi druge odtenke značaja, Rigoletto je imel v nekaterih stvareh celo prav. Čeprav ga Monterone v prvem dejanju prekolne in mu ta leitmotiv ves čas hodi po glavi, je pravzaprav sam pripomogel k temu, saj je sodeloval v spletki, da so najprej Monteroneju, nato pa še njemu, speljali hčerko.

Baritonisti za razliko od tenoristov nimamo tako prezentnih vlog, imamo pa zato bolj karakterne. Največkrat smo očetje in seveda ne ljubimci kot tenorji. Nabucco je predvsem dramska vloga, malo ima liričnih pasusov, medtem ko je prvo dejanje opere Rigoletto, predvsem duet Rigoletta z Gildo, izrazito lirično, ravno tako začetna arija Cortigiani, vil razza dannata, ko služabniki spoznajo, da Gilda ni Rigolettova ljubica, temveč hči. Prepletanje liričnosti in dramatičnosti v glasbenem smislu je pri Rigolettu zelo zahtevno, skladatelj nikjer drugje ni baritonski vlogi izkazal toliko liričnosti. To je Verdijeva 17. opera po vrsti in z njo je nedvomno pokazal, kako velik mojster opere je.

Drugačnih priložnosti je bilo res malo, vseeno pa sem vesel, da sem odraščal ob Verdijevih operah, tu se počutim najbolj domač. Ne nazadnje pevec sam ne more odločati, kaj bo pel; nekaj je, kako te zasedejo, drugo so tvoje naravne danosti glasu. Med pevci so velike razlike in zelo redki lahko pojejo vse. V ljubljanski Operi sem dobil veliko priložnosti, za kar sem hvaležen, tudi umetniškim vodjem, ki so znali začutiti moj karakter, ne samo glasovni. Verdi je bil preprost človek, kmet, ki pa je čutil človeka v njegovi polnosti in prizemljeno. In za protagonista je pomembno, da čuti Verdijevo dušo. Zanj so bili recimo libreti sveta stvar, šele ko so dobili dokončno podobo, se je lotil skladanja. Bil je človek akcije in ni pristajal na stvari nekje v zraku, tudi njegove opere so polne dejanj, dogodkov; umori, ljubosumje, življenjske okoliščine, ki so aktualne še danes.

To obdobje, ko se je hiša prenavljala, je bilo najtežje v mojem opernem obdobju. Dogajale so se nenavadne stvari, tako v vodstvenih garniturah kot še kje drugje, in takrat je težko držati pevsko kondicijo. Obdobje petih let je lahko tudi usodno za pevca, ravno tako kot za vrhunskega športnika. Imel sem srečo, da sem imel kakšno predstavo tudi zunaj matične hiše in s tem vsaj nekakšen stik s poslušalci. Ni problem v petju, problem je oder, »tekma«; le to ti da pravi odgovor, ali si ali nisi v pravi psihični kondiciji. In napornega Rigoletta sem vesel tudi zato, ker se mi zdi, da se mi z njim povsem vrača pevska kondicija. Pravim, da mora partitura Rigoletta kdaj imeti na svojih straneh tudi malo juhe in krompirja, če jo hočeš dobro naštudirati. Pri meni je stala na nočni omarici; ko sem se ponoči večkrat zbudil, sem jo imel takoj pri roki.

Sistemi so lahko različni, sam se vedno učim besedilo skupaj z glasbo. Zelo v pomoč nam je tudi režija; lahko se orientiraš na določene predmete, dogodke, lahko samo gib, ki te spomni na tekst, s tem pa tudi na melodijo. Najboljša stvar pa je seveda čas, da se vloga dejansko usede. Rigoletta ne moreš naštudirati v dveh mesecih, sam sem porabil leto dni.

Ponosen sem, da lahko prepevam s takšnim umetnikom in človekom, hkrati pa ohranjam tudi slovensko kulturno dediščino. Izhajam iz vasi, kjer se je vaška kultura in kultura slovenstva na Primorskem nekoč zelo tlačila in se jo je zato vedno zelo spoštovalo. Primorci znamo zelo ceniti slovensko kulturo. Nenazadnje tudi opera izhaja iz ljudske kulture.

V ljubljanski Operi zelo dobro pomnijo tenorista Rajka Koritnika, saj jim je veliko dal. Če gledam sebe, nekaj sem dal Operi, a še več mi je dala ona. Iz tega pogleda se lahko razvije spoštljiv odnos, ki ga je do opere, hiše in ljudi nasploh gojil tudi Koritnik. Bil je veseljak, pravi Primorec in zelo rad je pel, in vesel sem, ker mi je odprl umetnost še z drugih plati, ne le operne.