Scenskega prostora Buljanovega novega Gatsbyja tako ne polnijo več spektakelsko bogati elementi, temveč ga kolektiv Numen v sodelovanju z Ivano Jonke zdaj oblikuje bolj minimalistično; središče odrske klančine opremi zgolj s premično sedežno garnituro (in torej njeno večfunkcionalnostjo), medtem ko pogled nanjo na zgornji strani uokviri z nagnjeno ploskvijo, ki služi kot površina za video projekcije, te pa so tam kot nekakšno vizualno opremljanje siceršnje odrske slike. Ali kar – zabave. Ta je namreč tista, ki nemalokrat stopi v prvi plan uprizoritve; a čeprav zabava izide iz upodobitve časa (dekadentne Amerike), v katerem je resda imela osrednje mesto, se načelo uživanja v tokratnem odrskem prevodu – pri vsem oprezanju za tem, kar naj bi dejansko odražalo – še najbolj udejanji kot golo dejstvo. Prikaz zabave v njenih (erotičnih) ekscesih je namreč prignan do takšnih oblik, ko v svojem ekshibicionističnem izvajanju ne uspe posredovati ničesar drugega od tega dejanja samega.
Igra s petjem in plesom, ki skuša v svoji manifestaciji torej zaman na veliko zajeti predvsem razuzdanost zabav (koreografka je bila Tanja Zgonc) – medtem ko si nekatere pevske točke precej nemočno prizadevajo vnesti določeno lirično dimenzijo –, dogajanje sicer podaja ob razcepitvi pripovedovalca Nicka Carrawaya na osebo, ki naj bi na pripoved gledala od zunaj (Jure Henigman), in njen pretekli jaz, na katerega gleda in ki to pripovedovanje doživlja (Jernej Gašperin). Naj bi, saj se pripovedovalec sam mestoma priključi zabavi; bolj kot takšno prepletanje pa se zaradi šibke gradnje na lastnem doživljanju, posledično pa tudi na časovni distanci spomin(janj)a, zdi vprašljiva prav razcepitev sama. A ob tem odnosu ostaja v uprizoritvi neizčiščenega še precej materiala; tako bi konkretnejše oblikovanje potrebovali tudi posamezni odnosi med osebami, pri nekaterih igralcih so obenem le slabo zaznavna mesta, kjer od ene vloge preidejo k drugi. Navsezadnje tudi sama upodobitev Gatsbyja (Matej Puc) ne ponudi interpretativno povsem izrazite težnje (obogatelega) moškega po ljubezni iz preteklosti oziroma vzrokih zanjo, sami teži, ki jo ima ta zanj.
Uprizoritev Velikega Gatsbyja se bolj kot jasnemu izoblikovanju, ki bi šele lahko dejansko odrazilo sporočilnost Fitzgeraldovega dela oziroma ga zajelo s perspektive današnjega trenutka, tako očitno raje posveti telesnemu izrazju, pa tudi nekaterim povsem nepotrebnim prijemom, kakršen je denimo prestop meje med odrom in avditorijem z lovljenjem med vrstami občinstva. In tako v repertoarju zgodb prejšnjega stoletja ostane kot tista brez ustreznega gledališkega naboja.
