Ko je leta 2004 prenovo doživel industrijski objekt, ki se je kot nov prostor za delovanje odprl neodvisnim odrskim ustvarjalcem, je zavod Bunker pridobitev Stare mestne elektrarne proslavil s priložnostnim odprtjem sedme izdaje festivala Mladi levi, in sicer s postavitvijo instalacij pod naslovom Če nas ne bi bilo, bi si nas morali izmisliti, ki je podala pregled dotedanje slovenske gledališko-plesne scene. Po desetih letih so se organizatorji festivala in hkrati upravitelji omenjenega prizorišča kajpak odločili proslaviti obletnico in so sobotno odprtje letošnjih Mladih levov zastavili v znamenju praznovanja.
Festivalski štart se je iz prizorišča zadnjih let, Muzejske ploščadi Metelkova, tako vrnil v »domicil«, kjer je ponovno postregel s pregledom, vendar tokrat drugačnega tipa. V režiji kolektiva Beton Ltd. se je na odru odvila vrsta prizorov, ki so izšli iz izbranih predstav zadnjega obdobja Stare elektrarne; obdobja, v katerem je znotraj gledališkega ustvarjanja tudi močno izstopila glasbena komponenta. Nič presenetljivega torej, če se je sestavljenka del različnih ustvarjalnih kolektivov izoblikovala v nekakšen koncert, ki pa mu v izbiri tovrstne formule in v še kakšnem poudarku tudi ni manjkalo samoironije. A ta vendar ni prevladala, kakor tudi ni serije točk v celoto združilo izrazitejše vezivo, saj je praznično odprtje s predstavitvijo »rezidenčnih« ustvarjalcev vabilo predvsem na – zabavo.
Oddaljene družinske vezi
Izstopajoči vlogi glasbe oziroma obsegu in načinu njene prisotnosti v gledaliških projektih je sicer pozornost namenila lanska festivalska izdaja, letos pa program Mladih levov v opazni meri oblikujejo že v preteklosti navzoči projekti dokumentarne narave. Tako je tudi prva gostujoča predstava, delo Past is Present švicarske režiserke Corinne Maier, vzela v precep zgodbo iz resničnosti ter vstopila tako rekoč dobesedno v osrčje posameznikovega vsakdana. V sobo Shaheena Dill-Riaza, kot jo je reproducirala na odru z uporabo njegovih osebnih stvari, in na lovu za odkrivanjem tega, kar v globaliziranem svetu predstavlja družinsko vez. Družina Dill-Riaza, ta prihaja iz Bangladeša in živi v Nemčiji, ima sina na Poljskem, brata v ZDA, sestro pa v Avstraliji, predstavlja nadvse hvaležen material za to, še posebej ker je Dill-Riaz filmski ustvarjalec na dokumentarnem področju, ki s posnetki že sam prispeva k predstavitvi svoje razseljene družine.
Posneto gradivo je bilo tako vključeno v odrsko izvedbo in dopolnjeno tudi z živimi projekcijami. Vendar gledališko podajanje družinske zgodbe poleg prisotnosti Dill-Riaza predvsem vpelje nekakšen posredni člen; igralka Anne Haug namreč kot pripovedovalka z distanco podaja posamezne segmente resnične zgodbe in sestavlja novo, gledališko celoto. Če da izvedba vtis, da pripoved nastaja pred našimi očmi in da se sproti odkriva, gre pri vpeljevanju življenja v oddaljenih kulturnih prostorih, razlik v pogledih, običajih in pričakovanjih morda najdlje z materinim grenkim spoznanjem, da v njenem odnosu s hčerko pravzaprav ni največja oddaljenost geografska.
Slepa pot možnosti preživetja
Med dokumentarne predstave je mogoče umestiti tudi projekt estonske umetnice Maike Lond, ki vsebinsko sicer sodi v že dodobra razširjeno polje prevpraševanj umetnikov o lastnem položaju. Medtem ko se je denimo na lanskih Mladih levih Cynthia Hopkins v A Living Documentary, obliki križanja avtobiografskega, dokumentarnega materiala in gledališke fikcije, spraševala o preživetvenih možnostih umetnika, je Maike Lond v 10 journeys to a place where nothing happens, preprostem scenskem nastopu, ki se oblikovno križa s (»potopisnim«) predavanjem, predstavila faze svojega več mesecev trajajočega raziskovanja glede morebitnega plodnega stika med umetniškim delovanjem ter mecenskim, sponzorskim vložkom.
Če strukturno linijo desetdelnega potopisa razgibljejo posamezne humorne intervencije, o »izsledkih« iskanja drugih podpornih, pa tudi produkcijskih virov, h kateremu jo usmerijo spodbude aktualne kulturne politike, nekaj pove že naslov projekta. Tega si je Lond enostavno sposodila pri predstavi, v kateri je dvema finskima ustvarjalcema izziv predstavljal zastavek zgolj biti umetnik; nasprotno pa je sama vpeljala stvarnejši pogled, ki kakopak vključuje tudi finančno dimenzijo.
