Za kaj gre? Kar najbolj banalno in skopo: K. se je v Gradu zataknil v absurdno situacijo, bolj ko si prizadeva priti vanj, bolj se mu izmika. Obljuba predstave in poanta dramatizacije je naslednja: nič tragičnega ni, vse to je pravzaprav smešno, a kaj ko K. (tako ustvarjalci) »ne razume šale« (niti žensk). Zabavni sinhrono ubrani tandem K.-jevih »pomočnikov«, dveh norčkov (razigrana Rok Kravanja in Nik Škrlec) tako nasmeji predvsem vse druge razen K.-ja.
Kakšen je ta K., ki nenadoma pade na sredo »vasi« in se tu nerešljivo zatakne? Nekoliko cincav, omleden, klecavo nemočen, še sam pred sabo skrivajoči se, ki previdno tiplje, se prestopa in stopa zlasti s pomočjo drugih, da mu, bognedaj, ne bi spodrsnilo. Slednjič postane tisti ničevi mrčes, na obronke človeškega dostojanstva slečena kreatura, ki v zadnji sliki klavrno obstoji v spodnjicah. Pri tem K. po detektivsko (pravzaprav forenzično) svoj lastni primer sproti analizira z diktafonom. Stvari se mu, »centralnemu jazu«, nič več protagonistu, v tem nerazumljivem sistemu gradu brez kontrole nejasno dogajajo, medtem ko ga predstava in drugi kar sami nosijo naprej. Želja po gradu se oblikuje le postopno, ampak: da bi takšen K. zares sploh kaj hotel? Slike se kar prelivajo druga v drugo, ne da bi se jih K. mogel ubraniti: tu K.-ja potegne v naročje radoživa Frieda z iskrivim smehom Polone Juh, potlej bolj stvarno ustrojena Olga (Barbara Cerar), pritegne ga misteriozno zapeljiva Amalia (Iva Babić), lascivna in bohotna Pepi (Vanja Plut), niti gromka krčmarica ni od muh (Zvezdana Mlakar). K.-ja si podajajo še uniformni uradniki, ki jih načelno in enotno zastopa Branko Jordan, od hipohondričnega župana do pravičniškega Schwarzerja; Saša Tabaković je izvrsten kot prestopajoči in pomežikajoči sel Barnabasa in tudi ukazovalni učitelj. Torej, uradne zadeve terjajo precej pentljanja, največ romantičnega, vedno več je v predstavi medsebojnega soočanja, gostobesednega ovinkarjenja in pretipavanja medosebnih položajev, zlasti preverjanja raznih pogojnikov, seveda ne da bi kam prišli.
Ampak gradu v predstavi sploh ni. Zakaj bi ga torej kdo iskal? Ne gre torej več za neko hierarhično strukturo, bodisi birokratsko urejenost bodisi disciplinirajoče mehanizme, tudi ne za to, da bi grad predstavljal umetnost ali transcendenco. Grad je bolj neko vmesno predivo, nevidno stkane niti, provizorična struktura. Kot pokaže dramaturško funkcionalna scena (Numen in Ivana Jonke), ki iz odra v avditorij razpne mrežo, je grad vedno že tu: drži kolektiv v šahu oziroma kolektiv sam sebe drži v šahu z njim. V predstavi je jasno, da takšen K. v takšnem sistemu seveda ne bo nič opravil, to je jasno vsem (gledalcem) razen njemu samemu (klasičen prijem komedije). Ampak, ali ni čar Kafkovega romana prav v tem, da njegov bralec ne ve nič več kot K.?
Predstava gledalcu beli glavo s takšnimi in drugačnimi nesmiselnimi in nerazvozljivimi vprašanji, obrača perspektive, gledališko pa jih pogosto rešuje predvsem racionalno ali tehnično (diktafonska korespondenca). Logični priredbi sicer prav nič ne manjka (avtor je že »zverzirani« Goran Ferčec), pogosto pa predstavi zmanjka mesa: tako nekako, kot se zgodi zbirki »punchlinov«, vzetih iz šaljivega konteksta.
