O življenju na robu
Ni naključje, da je osnovna materija nove postavitve, ki je premiero doživela minuli petek, na sporedu novomeškega Anton Podbevšek Teatra pa bo vse do 19. novembra, lik in delo poljskega pisatelja, dramatika, slikarja, fotografa in filozofa iz začetka 20. stoletja, Stanisława Ignacyja Witkiewicza - Witkacyja. Reiterjeva pravi, da »je Witkiewicz zapisoval in živel na robu, tik pred propadom, popolnim razpustom telesa in sveta«. Čas, ki ga je izkušal Witkacy (obdobje med vojnama), je podoben našemu času, je prepričana koreografinja, saj je tudi on živel pod nenehnim pritiskom razpada vrednot in izgotovljenih pomenov, rokoval je le še s fantomi zgodovine. Proces z Witkiewiczem, z njegovim gonom nenasitnosti in njegovim skoraj strašljivim občutkom za fragmentarnost resničnosti, pomeni Reiterjevi vrhunec lastnega osebnega, globoko intimnega soočenja z življenjem in smrtjo. Ker je tema predstave Pars pro Witkacy, torej gon v času razpada, in jo poganja velika dilema, kaj nam ljudem daje iti naprej, njeni gradniki vseskozi uhajajo izpod nadzora. »Tudi predstava se hoče prevaliti dalje in jo je treba posebno odločno zamejevati, jo držati v fokusu.«
Kot plesalka je Reiterjeva zavezana nenehnemu izpraševanju lastnega odnosa do telesa. To vrtanje se nikoli ne sme izteči, verjame. Razmerje do fizičnega se spreminja in venomer lahko poroča le s stališča, do katerega se prebije. V tem trenutku je zanjo telo, tako telo na ulici kot telo na odru, indic življenja: »Kot koreografinjo me najbolj intrigira telesni gon, torej ne gre samo za introspektivno raziskovanje telesa, temveč za vprašanje, kako s telesom živimo, kako se bojujemo, kako prehajamo. Kako navsezadnje naše telo nosi pomene.«
Ni vsak gib pomenljiv
Ples zanjo zato ni umetniška zvrst, ki bi kar koli izražala, temveč zvrst, ki mobilizira nam najbližji predmet, predmet, ki ga lahko najgloblje spoznamo in katerega lahko najbolje upravljamo, ne nazadnje predmet, na katerem se mi sami najbolj jasno pokažemo. V plesu telo, s katerim »ustvarja prizore in temperature in atmosfere«, rabi na dva načina, in sicer najprej »kot medij nejezikovne govorice, kot nekaj povsem abstraktnega, nato pa tudi – kar je še posebno izrazito v Pars pro Witkacy – kot konkreten razkosan objekt, ki se nestrpno spet želi sestaviti v eno«.
Koreografinja je kritična do nekaterih poskusov raziskave telesnih form v sodobnem plesu, saj so te po njenem mnenju pripeljale do tega, da »telo ni več artikulirano. Tu ne gre za artikuliranost v smislu plesnih tehnik, temveč za to, da telo pogosto ni več nosilec intence.« Ta zanka plesnih avtoreferenčnih raziskav lahko privede do predstav, v katerih anything goes, v katerih naj bi bilo vsako gibanje že pomenljivo, čeprav v resnici ni. »Čeprav kot gledalka cenim delo številnih konceptualnih koreografov, kot so na primer Xavier Le Roy, Meg Stuart ali Jérôme Bel, mi je osebno veliko bliže delo avtorjev, kot je na primer Alain Platel, ki v veliko večji meri uporabljajo izrazito fizično telo ter ga na odru sopostavljajo z drugimi performativnimi zvrstmi in elementi.«
Virus avtorstva
Leta 2002 se je iz Belgije preselila v Slovenijo, kjer jo je umetniška scena pozitivno presenetila in navdihnila. »Tu je ogromno odličnih ustvarjalcev s področja performativne umetnosti, filma, glasbe. Dejstvo pa je, da se mora sodobni ples v Sloveniji, ker ni institucionaliziran enako kot gledališče, še vedno nenehno bojevati s stigmo manjvredne uprizoritvene zvrsti, četudi imamo v zadnjih letih precej odličnih predstav s področja sodobnega plesa.« Reiterjeva je leta 2005 prejela festivalsko nagrado Gibanice za predstavo Forma interrogativa ter nagrado žirije Teaterfesta v Sarajevu za Moment, ustvarila je več avtorskih predstav, med njimi Heksamiton, 36,5C, Insomnia in Transland, v Sloveniji pa je realizirala tudi dva sola, in sicer Solo ter Modus vivendi.
»Vsaka predstava, vsak novi proces je pot v neznano, na začetek, kjer si znova popolnoma ranljiv,« namigne koreografinja, ki je nedavno postala mama, kar jo še posebno učinkovito uči opreznosti in odprtosti. Ti kvaliteti zahteva tudi pri ljudeh, s katerimi sodeluje v umetniškem (in zasebnem) kontekstu. Velika večina ustvarjalcev si želi biti tudi avtorjev,« pripomni, »zato je včasih izjemno težko najti ustvarjalce, ki so pripravljeni sodelovati pri izvedbi predstave drugega avtorja. Na srečo se je pri Pars pro Witkacy na koncu formirala izvrstna ekipa.«