Sprejemanje je lahko celo bolj subverzivno od očitkov

Nataša Živković je svojo plesno in koreografsko pot začela v srednji baletni šoli v Ljubljani, doslej pa je sodelovala z vrsto vidnih plesnih in gledaliških ustvarjalcev, med njimi Majo Delak, Sebastijanom Horvatom, Matjažem Faričem, Janezom Janšo in Bojanom Jablanovcem, ki je njen umetniški proces spremljal tudi ob nastajanju dela Zavoljoočeta.

Predstava Prva ljubezen, drugič se je zgodila tako, da me je za rokav pocukala producentka Jasmina Založnik in vprašala, ali bi morda želela oblikovati kakšen samostojen projekt. Tega sem se najprej ustrašila, ker se nisem počutila pripravljena – nisem se še počutila kot avtorica. Za razmislek o tem, kaj bi sploh hotela narediti, sem si vzela leto dni časa. Ugotovila sem, da me izredno močno določa odnos z mamo, da je moja mama posebna mama, kakor je navsezadnje vsak odnos med materjo in otrokom partikularen, poseben in oseben. Gre torej za partikularno zgodbo, ki pa se vpenja v širši, univerzalni kontekst. V tistem obdobju sem bila tudi na točki življenjske formacije – zaključila sem študij, se ustalila v nekem stanovanju, naredila izpit za avto – in vse se je nazadnje smiselno povezalo. Treba je bilo stopiti na profesionalno pot in iz študentke sem se prelevila v samozaposleno v kulturi.

Razlika je ogromna. Sicer si kot plesalec ali performer vedno celostno vpet v projekt, vanj vedno vstopaš in se investiraš s svojim materialom, enako kot v samostojnih projektih, vendar je odgovornost za celoto vseeno na režiserjevih ali koreografovih ramenih. Prav odgovornost za celoto pa je ključna, to je tisto, kar povzroča največ stresa. Navsezadnje gre za to, da se suvereno podpišeš pod neko idejo in njeno izvedbo, pod neko umetniško izjavo.

S tem vprašanjem sem se ogromno ukvarjala. V nekem trenutku lahko taka odločitev izpade kot umetniška kaprica, češ, nekoga bom zdaj vzela za predmet svojega zanimanja, ne da bi ga vprašala za dovoljenje. Svojemu očetu sem naposled povedala, da bom naredila predstavo o njem oziroma, kakor se je izkazalo kasneje, zanj – in me je v tem v celoti podprl. Z mojo mamo je bila zgodba seveda drugačna, ker sva bili na odru skupaj. Relacija med nama se je postavila na glavo: v življenju onstran odra je moja mama vedno bolje od mene vedela, kako je treba stvari delati, da bodo prav, v gledališkem kontekstu pa sem jaz nastopila kot tista, ki zmore voditi proces, kot profesionalka. Moja mama se mi je morala povsem prepustiti in mi zaupati, da zmorem delati prav.

Za to, da se bom nanj nanašala posredno, sem se odločila predvsem zato, ker sem želela poudariti figuro odsotnega očeta, torej nekoga, ki se v proces vzgoje ni intenzivno vključeval, ki me ni prišel gledat na predstave... Nazadnje me je prišel gledat na zaključno letno produkcijo srednje baletne šole pred petnajstimi leti. V dobi najstništva, v dobi največje napetosti med otroci in starši, sem svojemu očetu to odsotnost zamerila, spraševala sem se, zakaj ga ne zanimam dovolj in podobno, spodaj pa je bila vedno zgolj potreba po ljubezni. Vse to je seveda prisotno še zdaj, tudi s to predstavo mu na neki način sporočam, da sem tu, da sem mu pripeljala orkester, da v življenju plešem. V tem smislu je to zelo afirmativna predstava, ne gre za upor proti formuli »ime očeta«, temveč ravno nasprotno, slutim, da je več subverzije v tem, da ta zakon sprejmeš in skozi sprejemanje najdeš svoj smisel obstoja in delovanja.

Na neki način vsekakor. Moja vprašanja tako postanejo univerzalna vprašanja, kar so navsezadnje že od samega začetka bila. Intimne vsebine povnanjiš, daš jih skozi sebe in pred sebe, jih presnoviš in nanje lahko pogledaš z drugačnimi očmi. Zdi se mi, da je to naš največji problem – torej kako na odnos do staršev pogledati netravmatično, na način »to je pač takšen človek – je, kakršen je«. Zaradi tega v tej predstavi očetu ničesar ne očitam, temveč se mu samo zahvalim, da me je »naučil zavezati čevlje« – kar je tudi osrednja metafora predstave.