O pomenski plasti besedila, ki se ukvarja s prvim seksologom, Magnusom Hirschfeldom in njegovo nravstveno raziskavo prve svetovne vojne, ta uporabna estetska scenska postavitev (Numen + Ivana Jonke) pove skoraj vse. Najprej gre za igranje s posameznikovo percepcijo stvarnosti (pomnoževanje in uokvirjanje situacij), ki jo usmerja in predstavlja, pravzaprav razlaga Hirschfeld (Janez Škof ustvari markantno, iz sveta nekoliko iztaknjeno kreacijo). Ta osrednja figura in inspiracija predstave obenem v ekstremnih stanjih oziroma telesnih položajih sredi vojne laboratorijsko preučuje človekove nravi. To počne na fragmentaren in slikovit, skorajda ploskovit način, v seriji lepih podob, a tudi kratkih živih in poskočnih skečev, ki so lahko tudi samostojni. Podobe, ki so videti kot tiste Otta Dixa, kjer je vojna (drugače, kot smo vajeni) predvsem razmah intenzivnejšega in razkošnejšega spolnega življenja, ter predstavljajo situacijo telesnih tokov kot povsem naravno, kakor koli si že ti utrejo pot. Vojna je namreč definirana kot kolektivna hipnoza, množična orgija ali zgodovinska perverzija. A »dixovske« podobe so v predstavi takšne le po videzu, površini, gledalcu ob njih ni ravno »slabo« (kakor so njegove slike označevali kritiki). Tu postane slika oziroma okvir kot osrednja referenca tudi problem.
Režija se ne odlepi od okvirov besedila, ampak posameznim slikam išče ustrezno vizualno oziroma anekdotično rešitev (za boljši učinek predstave odsvetujemo branje besedila pred ogledom). Med nepoboljšljivo zabavnimi, spakljivimi slikami z »žanrskimi pankrti« – kjer k šaljivi in radoživi, živopisani podobi uprizoritve seveda prispeva kup igralcev, ki se celostno vržejo vanjo – se morda znajde kakšna, ki je komu spotakljiva (v sredici »scenskih izložb« je vendarle meščanski salon, okrog katerega začnejo v zadnjem delu okviri spolnih opredelitev, spodobnostnih kategorij in družbenih mitov povsem razpadati). V resnici pa ni tako, da bi se v vrvežu slik gledalec ravno ustavil ali zamislil, niti ko na mesto razvrata neobičajnih dimenzij stopijo tudi nekoliko temačnejši, sadistični toni (prek balkanskega melosa, drugje pa plemenskega etno beata jih oplemeniti prepoznavna glasba Kirila Džajkovskega). Učinkovita je zadnja slika, ko vsi udeleženi dobesedno obvisijo na kavljih zgodovine namesto odvrženega kupa oblačil, ki bodo ponovno reciklirana za ponovno vojno vstajo.
Besedilo z letošnjo letnico nastanka je bilo napisano po naročilu; gre za že četrto od prav toliko uprizoritev te sezone ljubljanske Drame, ki se referira na veliko vojno, kar je med brskanjem po evropskih repertoarjih za zdaj brez primere. Vprašanje je, kaj nam pove taka predstava v času, ko je statistično in faktično gledano tretjina vseh svetovnih držav dejansko že vpletenih v vojne spopade – in ali ji sploh uspe pretresti našo, na neki način varno distancirano pozicijo.
