Trud za skupno dobro
Fariča ne zanimajo le njegovi parcialni cilji, temveč ga zadeva stanje (slovenskega) sodobnega plesa nasploh. Nekaj časa je zato načeloval Centru sodobnih plesnih umetnosti (CSPU). Ustanovil je tudi zavod Flota, ki skrbi za produkcijo plesnih predstav uveljavljenih in vzpenjajočih se koreografov in plesalcev, krovni projekt zavoda pa je seveda festival Front@, udomačen v Murski Soboti, ki med drugim opravlja težko nalogo decentralizacije slovenskega sodobnega plesa. Svoja prizadevanja in trud, ob katerih je naletel tudi na marsikatero oviro, Farič ob tem pojasnjuje brez pretvez: »Z leti in neuspehi pridejo izkušnje. Z uspehi pride tudi potrditev. Svoje izkušnje in znanje lahko porabiš za skupno dobro.«
Ker slovenski sodobni ples ni institucionaliziran, je v razmerju do drugih umetniških praks zapostavljen. »Odločevalci želijo skrčiti število podprtih nevladnih organizacij,« pove Farič, »to pa je ples, ki nima druge organizacijske oblike, še posebno prizadelo. Na drugi strani je očitno, da se namerno drobi plesno ustvarjanje. Tako imamo stanje en plesalec – en projekt. Večina želi preživeti, zato plavajo s tokom.« Naj opomnimo, da je slovenska politika potrebo po institucionalizaciji področja sprevidela le za hip in nanjo tudi hitro pozabila, CSPU je namreč obstajal komaj eno leto. Kljub formalnim problemom pa slovenski sodobni ples po Faričevi oceni brbota od vitalnosti. Srednja generacija plesalcev je po njegovem mnenju izjemna, celo vrhunska. »Mladi plesalci so izredno ustvarjalni. S šolanj v tujini se vračajo mlajše generacije, ki so dobro izobražene. Težava je v tem, da so plesalci primorani koreografirati, če se želijo poklicno ukvarjati s plesom, niso pa vsi nadarjeni za koreografijo. Kot plesalci nimajo možnosti sodelovanja in pridobivanja prepotrebnih izkušenj.« Volja potemtakem je, čeprav nikomur na področju sodobnega plesa ni lahko, je prepričan Farič: »Kar lahko storijo ustvarjalci sami, že počnejo. Če že imamo tako obsežen uradniški aparat, ki naj bi skrbel tudi za umetnost, bi bil že čas, da se zgodi kakšen pozitiven premik tudi na njihovi strani. Trenutno poteka amerikanizacija področja. Konkretno to pomeni, da je kar nekaj plesalcev v moji ekipi ponoči natakarjev, da bi podnevi in zvečer lahko bili umetniki. To so ljudje z referencami. Kulturna politika je pri nas pač samo politika.«
»Vedeti moraš, zakaj«
»Nikoli me ni zanimalo ponavljanje tega, v čemer sem uspešen,« pove Farič. Verjetno je prav zato v odnosu do svojega dela perfekcionist. Kot perfekcionist se je po letih nastopanja tudi umaknil z odra in se intenzivno posvetil koreografiji: »Kot plesalec sem vrh nekajkrat dosegel, potem pa se je bilo treba odločiti, ali bom doseženo raven ohranjal ali pa se zadovoljil s polovičarstvom. Kot koreograf se predvsem ukvarjaš s celoto in z drugimi.« Vrhove, ki jih je osvojil, je težko natančno povzeti, ker bi se pričujoče besedilo zadušilo v faktografiji.
Pred več kot dvajsetimi leti je ustvaril ples Solo, ki je izhodišče novega projekta No More Solo, ki bo premierno predstavljen ta četrtek v Plesnem teatru Ljubljana. Solo je pomenil dinamiko odzivanja na osnovna čustva enega plesalca, No More Solo pa v prvotni tloris kot nov element privede razmerja med več plesalci. Prav Solo Farič razume kot enega vrhuncev svojega opusa, »ki bi lahko bil pravi učni komad o tem, kaj pomeni ukvarjanje s plesom«. Ustvarjanje Sola je bila za Fariča zelo osebna izkušnja, v katero je prelil vse svoje znanje, sposobnost in občutljivost. Enako kot takrat tudi danes v svojih predstavah stremi k temu, da bi negoval in izpostavljal konkretni ples, ki ni v službi intelektualnega koncepta. Po njegovem mnenju ples »govori sam zase«, zato ob No More Solo poudarja: »O nekaterih delih je težko govoriti, da se jih samo odplesati.«
Po večdesetletnem delu ga najbolj vznemirjajo metode dela, ki niso modne ali lažnivo izvirne, razloži tudi, da se vedno bolj ukvarja s plesno tehniko. Ta mora biti obvladana, da ponikne v predstavi. »To se mi zdi pomembno. Telo brez občutka, kontrole in zmožnosti je kot twitter. Ima omejeno število znakov.« S tega vidika je jasno, zakaj pri sebi in drugih najbolj ceni zmožnost in pripravljenost trdo delati, od svojih plesalcev pa pričakuje predvsem, da so socialno zreli, saj je to za delo v skupini ključnega pomena. Vsako telo je mogoče prepogibati na vsakršne načine in vsako telo lahko nosi različne intence, če se telo s tem strinja in si za to prizadeva, je prepričan. Na liberalizacijo plesnega sveta pa obenem gleda s pridržki: »Pleše lahko vsak. Živimo v časih, ko tudi nastopa vsak. Vprašanje pa je, kdo to želi gledati in iz kakšnih nagibov. Ali nastopamo za gledalce ali za patološke voajerje?«
