Neda Rusjan Bric ima »smisel« za marginalizirane, tudi ženske zgodbe, nekatere nekdaj slavne, danes predvsem potlačene pripovedi, večidel iz regionalnega dela Primorske, ki jo osebno zadevajo – in ki prikazujejo, kako se prečijo usode samosvojih posameznikov na stičišču mnogoterih uradnih zamejitev, osebnih premestitev in tudi nacionalnih ideologij (spomnimo se recimo na aleksandrinke, pa na Simona Gregorčiča in brata Rusjan). Bričeva je tokrat sama spisala dramo o življenju slavne igralke in jo tudi režirala. Nastala je uprizoritev, v kateri se osebe razdajajo skozi svoje osebne tragedije v besedah, v kateri se opiše, dokumentira in oriše časovno-zgodovinski kontekst, v kateri se nadrobno in na dolgo predstavi situacijo. Vanjo je vključen tudi neke vrste statični televizijski film, namenjen temu, da poveže spomin (in usodo) Nore Gregor s sodobnim pogledom skozi lik Petra Devetaka, ki sicer nosi priimek po realnem raziskovalcu zgodbe Gregorjeve. Prek okvirne zgodbe Goričana, ki ga z Gregorjevo povezuje njegova rojstna hiša in ki skozi svoje raziskovanje preizkuša čvrstost lastnih korenin ter sposobnost osebnega povzdiga nad politične razprtije – tridelna razdelitev projekcije omogoča soočenje oseb v planu, kontraplanu in tistem mencanju vmes na totalu –, tako dobimo predvsem svojevrstno osebno in zgodovinsko razglednico Gorice.
Predstava v kotlu različnih nacionalnosti in zunanjih političnih ločitev išče pomirljiv in spravljiv ton. Preprosto pravi, naj pozabimo – ali raje, presežemo razprtije in sovraštva preteklosti ter gledamo naprej v čisti ljubezni. Tako v štirikratni koprodukciji sodelujejo tudi igralci iz avstrijskega in italijanskega gledališča. Nora Gregor svojo odrsko lepoto predstavi v podobi Helene Peršuh, razcepljeno med vlogo matere in žene, Dario Varga je seriozni, militantni Starhemberg, Robert Prebil artistični Max Reinhardt (pri katerem je, mimogrede, delala tudi naša Marija Vera), Jeana Renoirja z »joie de vivre« upodobi Ivo Godnič, tu sta še Gorazd Jakomini in Marjuta Slamič, na filmu se jim priključita tudi Peter Harl in Lučka Počkaj.
Zgodba bi prav lahko bila predstavljena kot samostojni televizijski film ali knjiga. Kako pa je ideja reprezentirana na ravni gledališča, v tem, pogojno rečeno, gledališču klasičnega tipa, z nekaj odrskimi impresijami in predvsem dokumentarnimi (filmskimi) vložki avtorice Pile Rusjan? Gledalcu predvsem predstavlja tok stvari, prav vse pojasni z vztrajno obširnostjo, hoče ponujati čim bolj enakovreden pogled oziroma pripoved, pri čemer zato nič ne sme posebej »artistično« izstopati; zato v precej statični in enakomerni legi brez dramskih oscilacij, predvsem pa v želji po čim jasnejši eksplikaciji zgodbe predstava kar sama domisli vse namesto gledalca. Brez kakšnih presenetljivih režijskih vpeljav.
