Gledališče Heartefact iz Beograda je režiserja Ivico Buljana pred časom povabilo, da na oder postavi Grobnico za Borisa Davidoviča Danila Kiša, danes v svetu najbolj prepoznavnega pisca nekdanje Jugoslavije. H koprodukciji so pristopili še ljubljanski Mini teater, Bitef Teater in CZKD iz Beograda, zagrebško Novo kazalište ter Zadar Snova.
Med sedmimi novelami znotraj Grobnice za Borisa Davidoviča, izdane leta 1976, še danes največ pozornosti vzbuja naslovni tekst, na katerega se je opiral tudi režiser Ivica Buljan. »Besedilo je ključno kulturološko delo za razumevanje demokracije,« je prepričan. V središču je tragični junak Boris Davidovič Novski, ki se trdovratno brani podpisati vsiljeno mu priznanje izdaje. Kiš je skozi dokumentaren in fragmentaren slog opozoril na nezanesljivost zgodovine ter analiziral trpljenje posameznika, ki se upira družbenemu redu. A delo ne velja za eno najbolj kontroverznih znotraj jugoslovanske književnosti zgolj zaradi svoje vsebine, temveč so ga nekateri razglasili tudi za intelektualno tatvino, saj so Kišu očitali uporabo književnih citatov brez ustreznih navedb, kar je avtor odločno zavračal. Polemika je epilog doživela šele na sodišču.
Kronološko tridelna zgodba
Za predstavo Grobnica za Borisa Davidoviča, ki bo v Mini teatru na sporedu od jeseni, je Ivica Buljan ob pomoči avtorske ekipe mesec dni posvetil temeljiti analizi teksta, preučevanju dokumentov in primerjavi različnih pripovedi. Novelo je razdelil na 18 odlomkov ter vsakega od njih obravnaval kot ločen performativni otok.
Kronološko pa je zgodbo mogoče zastaviti kot tridelno. Prvi del opisuje rojstvo in otroštvo Borisa Davidoviča Novskega. Njegovega očeta so brutalno mučili pravoslavni fundamentalisti, zato ga je negovala rabinova hčer, in iz te zveze se je rodil bodoči revolucionar. Ta je zgodaj odkril nihilizem in anarhijo, ki sta navzočna v različnih predelih Rusije in zahodne Evrope ter imata pomembno vlogo pri izbruhu oktobrske revolucije. Drugi del se začne z aretacijo Novskega, ki ga preiskovalec Fedjukin sili priznati izdajo revolucije. Nasproti si stoječa lika zastopata dve različni interpretaciji lojalnosti do revolucionarnih idej. Novela se končna s samolikvidacijo protagonista, ki skoči v razbeljeno tekočo gmoto, tako da njegovega trupla nikoli ne najdejo. Kiš zapiše, da so stari Grki takšnim postavili kenotaf, torej prazno grobnico.
»Jasno je, da je takšen tekst ob nastanku pomenil udarec za komunistične pravoverce,« je prepričan Buljan, danes pa je po njegovem mnenju to pomembno postmodernistično besedilo aktualno predvsem v prepletanju med fikcijo in dokumentarnostjo. »Pripovedovalec vključuje podatke, med katerimi so nekateri preverljivi, nekateri pa izmišljeni, a vsi so v funkciji tega, da se ponovno definira zgodovina zla, da se revolucionarju vrne odvzeta čast in se ga reši pred pozabo. To čast je Kiš utelesil v osebi, ki se upira dogmatizmu in ostro kritizira nacionalizem.«
Svoje so k ustvarjanju predstave pristavili tudi igralci, ki so vsak zase izluščili svojo pripoved in jo individualno obdelali, na koncu pa so se ti performirani delci povezali v celoto. Buljan je k sodelovanju povabil igralce iz Slovenije, Srbije in Hrvaške, saj Kiša vidi kot zadnjega jugoslovanskega pisca in nasploh enega redkih v pravem pomenu te besedne zveze. Na čelu izvajalske ekipe je mladi slovenski igralec Benjamin Krnetić, najbolj znan po glavni vlogi v filmu Čefurji raus! Gorana Vojnovića. Dramaturško delo je opravila Maša Seničić, glasbo je prispeval Mitja Vrhovnik Smrekar, scenografijo je oblikoval dvojec son:DA, kostumografijo pa Ana Savič Gecan.
Samosvoja montaža fragmentov
Legendarni Kišev tekst bi moral biti že v letu po izidu postavljen v ljubljanskem gledališču Pekarna v režiji Ljubiše Ristića, a so tedanje oblasti preprečile premiero, ker se je dalo v besedilu razbrati tudi kritiko oktobrske in socialistične revolucije. Dogajanje v Pekarni od jeseni 1976 do pozne pomladi 1977 je v dokumentarni maniri popisano v drami Grobnica za Pekarno Iva Svetine, ki je leta 2010 prejela Grumovo nagrado.
Ristić je nato dobil še eno priložnost za uprizoritev besedila, in sicer v Slovenskem mladinskem gledališču leta 1980. Vendar je pod naslovom Missa in a minor ali Maša v a-molu ustvaril samosvojo montažo odlomkov iz Grobnice ter različnih fragmentov političnih razglasov Lenina, Trockega in Proudhona pa tudi anarhističnih manifestov pisateljev ruske revolucije in postrevolucije, ob tem je vključil še citate iz Hamleta. Predstavo so nato uprizarjali še približno šest let in je v tistem času obveljala za najuspešnejši jugoslovanski gledališki proizvod.
Dramaturg, teatrolog in gledališki kritik Tomaž Toporišič je prepričan, da je bila ta predstava prelomna, saj je premogla izjemno inventivno postavitev ter je na neki nov način spregovorila o političnem in gledališču nasploh. »Ristić je postavil močno politično disidentsko predstavo, ki je govorila o možnostih oziroma nezmožnosti svobode na način, na katerega tega dotlej ni storila nobena druga predstava. Šlo je za mašo za socializem, ki se je do osemdesetih let že razsul.« Kiševo besedilo tako po njegovem mnenju danes zagotovo nima enakega naboja kot ga je imelo v začetku osemdesetih, ko je med drugim kazalo na razpoke tedaj že propadajočega socialističnega sistema.
Toporišič o predstavi Missa in a minor govori celo kot o prvi obliki postmodernističnega gledališča v Sloveniji, značilnega za svet srednje in vzhodne Evrope. Režiser Ivica Buljan se kljub temu na to postavitev ni opiral, saj se je v nasprotju z njeno fragmentarnostjo skoncentriral izključno na samo »telo teksta«.
